Tiskane izdaje
Štirideset obsodb evropskega sodišča za človekove pravice zoper republiko Slovenijo, vrednih več kakor 160 tisoč evrov zaradi sojenja v nerazumnem roku pred slovenskimi sodišči, je dosedanja bilanca uspešnih tožb slovenskih državljanov zoper lastno državo. Pravosodni minister Lovro Šturm ugotavlja, da se bo morala naša država navaditi na tovrstna sporočila iz Strasbourga, saj včerajšnje, ki govori o še dvajsetih uspešnih tožbah, zaradi česar bo morala država posameznikom izplačati odškodnine in jim povrniti sodne stroške v višini 80 tisoč evrov, ni zadnje. Tožb je veliko. Oktobra lani, ko je z njo prvemu uspelo Franju Lukendi, jih je bilo 500, zdaj jih je še enkrat toliko.
Problem sodnih zaostankov je velik. Nanj se bo vlada odzvala tudi s sprejemom predloga zakona o zagotavljanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Da bistva problema z njim ne rešuje, ve tudi ona. Gre le za to, da nam je evropsko sodišče že večkrat sporočilo, da v lastni državi nimamo učinkovitega pravnega sredstva, ki bi ljudem zagotavljalo primerno zadoščenje, če sodišče o njihovi zadevi ne odloči v razumnem roku. Z novim zakonom naj bi to dobili. Slovenska država jim je pripravljena zaradi sojenja v nerazumnem roku izplačati od 50 do 3500 evrov odškodnine. Za slovenska sodišča to pomeni še več dela in še več zaostankov. Ampak, vsaj kar zadeva ta problem, drugega izhoda ni. Opozorila iz Strasbourga so nedvoumna.
Zadnje tedne ni bilo videti, da bi si izvršna in sodna politika usklajeno prizadevali za odpravo sodnih zaostankov. Boj za ustreznejše plačevanje sodniškega dela je to potisnil povsem v ozadje. Lovro Šturm je prepričan, da je šlo zgolj za navidezno merjenje moči med obema oblastema. Prihodnji tedni, ko se začnejo nova pogajanja o sodniških plačah, bodo to potrdili ali pa zanikali. Verodostojnost obeh oblasti bo znova na preizkušnji. Cilj obojih – sojenje v razumnem roku – pa je enak, mar ne?
