Konkurenčne klavzule za kuharje in voznike

Ljubljana – Voznik A je zadnjih šest mesecev preživel v kabini tovornjaka. Dela je bilo ogromno, zato je bil nenehno na poti. Na tuji cesti je bil tudi takrat, ko je na njegov naslov prišla izvršba za dolg, za katerega je prepričan, da ni njegov.

Po zakonu je imel voznik A osem dni časa, da vloži ugovor na predlog za izvršbo, ki jo je njegov delodajalec vložil elektronsko prek Centralnega oddelka za verodostojno listino. Za to mu ni bilo treba priložiti nobenega dokumenta, s katerim bi dokazoval, da je dolg res nastal. A ker je bil voznik na poti, je obvestilo ostalo v nabiralniku, po 15 dneh pa je obveljala domneva vročitve.

Ko je ugotovil, kaj se dogaja, so bili vsi pritožbeni roki zamujeni, terjatve pa ni mogel plačati. »Voznik je pod prisilo delodajalca vozil z magnetom, da tahograf ni kazal, koliko je vsak dan v resnici delal. Globo, ki jo za takšno kršitev predpisa plača odgovorna oseba, pa je delodajalec naprtil vozniku, in to tako, da je vložil fiktivno izvršbo takrat, ko je vedel, da se zaposleni ne bo mogel odzvati,« pripoveduje Goran Lukič iz Delavske svetovalnice, ki pristojne poziva k ukrepanju, saj postaja vlaganje fiktivnih izvršb, ki nimajo nobene podlage, vse pogostejše. Boji se, da bi takšna praksa, ki še ni splošno razširjena, nekoč postala običajen vzorec, če se institucije ne bodo hitro odzvale.

Na vrata Delavske svetovalnice v zadnjem času trka vse več ljudi s pogodbami o zaposlitvi, ki precej odstopajo od določil zakona o delovnih razmerjih. Tako se, denimo, srečujejo s konkurenčnimi klavzulami za fizične delavce. Železokrivcu v pogodbi piše, da je pogodbena kazen, če bo šel k drugemu delodajalcu, 10.000 evrov. Videli so tudi že pogodbo o delu kuharja, ki bi moral plačati 15.000 evrov. »Delodajalci kar vržejo konkretno številko, ki je absolutno nesorazmerna z dejanskim nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule. V delovni zakonodaji je ta znesek ena tretjina mesečne povprečne plače delavca,« razlaga Lukič.

Fleksibilnost v le eno smer

Za delavce, ki pridejo s trebuhom za kruhom v Slovenijo iz tako imenovanih tretjih držav, ki niso članice EU, je še nekaj dodatnih načinov, kako z njimi zaslužiti: »Za tuje delavce na žalost praviloma velja, da plačujejo za urejanje in izdelavo dokumentacije za delo še pred prihodom v Slovenijo po več sto ali celo več tisoč evrov. Vemo, da zakonodaja pravi, da je to nezakonito, a delavci nemalokrat jemljejo kredite ali prodajajo imetje, da delodajalcu odplačajo ta znesek. Za nameček pa potem posameznik dobi pogodbo o zaposlitvi, kjer piše, da če bo karkoli naredil oziroma bo šel prej iz podjetja, se bo uveljavljala konkurenčna klavzula, tudi po nekaj deset tisoč evrov,« opisuje predstavnik Delavske svetovalnice.

Ker gre pogosto za ljudi, ki poskušajo samo preživeti in jim je pomembno le, da delo dobijo, le malo pa jih je pravno dovolj podučenih, da bi vedeli, kakšne so lahko posledice, pogodbe tudi podpišejo.

Koliko stane zamuda na delo?

»Kreativnost« zaposlovalcev se po Lukičevih besedah potem nadaljuje s tem, da določijo kar cenik pogodbenih kazni – koliko stane zamujanje na delo, neupravičen izostanek in drugo: »Tudi pri tem je delovna zakonodaja zelo jasna, da ne moreš kar pisati pogodbene kazni z zneski v pogodbo o zaposlitvi, ker gre za postopek dokazovanja kakršnekoli krivde.«

In vse te »pogodbene kazni« si delodajalci potem, če se jim tako zdi, izterjajo prek fiktivne izvršbe. »Ti delavci so največkrat v kabinah kamionov, napoteni v tujino ali jih v času zunaj sezone pošljejo domov, ker ni dela. Pošte niti ne morejo prevzeti, elektronski sistem melje in so brez svoje vednosti kar naenkrat lahko dolžni po več tisoč evrov. Ne preverjajo se nobene listine,« opozarja Goran Lukič.

Ko so na problem opozorili pristojne, se je odgovor glasil, da je osemdnevni rok za pritožbo dovolj močna varovalka. »Zadeva je alarmantna. Ne vzbujamo dvoma o celotnem sistemu izvršbe, govorimo o delodajalcih, ki s svojimi dejanji zlorabljajo sistem zaradi goljufivega interesa,« poudarja Lukič.

Te pogodbe so nezakonite, a lahko delavci, ki pogosto to spoznajo šele takrat, ko nastanejo problemi, pravico iščejo le še po sodni poti. »Ljudje so ujeti v sistemu. Ne morejo zamenjati zaposlitve, v šahu jih imajo za vsako stvar. Če se kamion, na primer, pokvari, delavec prek teh pavšalnih odškodnin plača popravilo, ne glede na to, ali je kaj kriv ali ne. Odgovornost se prenaša na najšibkejši člen,« je kritična Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).