Tiskane izdaje
Avgusta 1953 so »rimljanski« planinci sklenili, da bodo na Kopitniku uredili planinsko postojanko, kakor v publikaciji navaja predsednik PD Jurij Potokar. Dve leti kasneje so od občine Hrastnik vzeli v večletni najem domačijo s seznama »splošnega ljudskega premoženja« − Trbežnikovo. Spomladi 1956 je bilo tako imenovano zavetišče na Kopitniku odprto. Ko so Hrastničani za rudarsko družino z devetimi otroki, ki je dotlej živela v glavni stavbi posestva, našli stanovanje v dolini, so se planinci preselili na lokacijo, kjer so še danes.
Leta 1962 so vanjo napeljali elektriko in v dveh letih uredili spodnje prostore. Celotno stavbo so urejali več kot desetletje in obnovljeno kočo slovesno odprli poleti 1975. Na javni vodovod so jo priključili šele v začetku 90. let. Vanjo je »vzidanih« na tisoče ur prostovoljnega dela, citre pa so v 25 letih postale zaščitni znak Kopitnika, ki je znan tudi po enem bogatejših rastišč zaščitenega blagajevega volčina pri nas.
Dokument, s katerim je PD, ki danes šteje več kot 230 članov, postalo tudi lastnik zemljišča, na katerem stoji koča, nosi letnico 2009. Z denarjem, ki je od projekta Rad imam Kopitnik po odkupu parcele od hrastniške občine še ostal, so obnovili kuhinjo in gostinski prostor.
Kopitnik, kot tudi celotne Rimske Toplice, nad katerimi se razteza hrib, imata pisano preteklost, vezano na splet naključij, še posebej pa na tamkajšnje zdravilišče. Zapuščen objekt s hlevom in gospodarskim poslopjem na Kopitniku, ki je po vojni postal hrastniška last, je bilo prvotno v lasti lastnika Zdravilišča Gustava Ulicha. Ta si je na Kopitniku uredil lovsko kočo. V času »prestrukturiranja« iz lovske v planinsko kočo je naključje hotelo, da si je eden od gostov v takrat vojaškem zdravilišču zaželel obiskati Kopitnik.
Za vodnico mu je bila Hedvika Pavčnik, zaposlena v zdravilišču. »Ko sta se pripeljala do koče, je Hedvika opazila, da se streha nagiba in počasi drsi na spodnjo stran,« je v publikaciji Odmevi z naših gora po vodničinem pripovedovanju zapisala Brigita Pavčnik. Planinci so takoj ukrepali in zadevo »sanirali«. Izkazalo se je, da so tesarski mojstri pravilno izračunali naklon strehe in ujeli pravo dolžino, pozabili pa, da je treba, če hočejo, da bo pokrivala tudi balkon, ostrešje podpreti tudi tam − na balkonu. Streha namreč ni imela opore niti v notranjih stenah; bila je položena le na obod koče ...
