Tiskane izdaje
»Hiša za otroke je prostor, kjer se žrtve, torej otroci, počutijo varne, kjer njihovo zaslišanje izvajajo usposobljeni strokovnjaki ter jim zagotavljajo podporo in psihosocialno pomoč,« je strnila Lilijana Kozlovič, ministrica za pravosodje, in dodala, da bo najprej namenjena otrokom, ki so žrtve spolnih zlorab, pozneje pa tudi drugim žrtvam in pričam nasilja.
»Omogočala bo hitro in učinkovito ukrepanje ter celostno obravnavo s pravilnim, do otroka prijaznim multidisciplinarnim in medinstitucionalnim pristopom. Osrednji cilj bo usklajevanje vzporednih kazenskih preiskovalnih postopkov in postopkov za zaščito otroka, s čimer se preprečuje ponovna travmatizacija med postopkom preiskave in postopkom pred sodiščem,« je opisala ministrica.
Zamisel za prenos in prilagoditev islandskega modela Barnahus v Slovenijo je zorela več let. Oktobra 2018 so predstavniki vrhovnega sodišča, državnega sodišča, policije ter ministrstev za pravosodje, notranje zadeve, delo in zdravje podpisali zavezo o podpori in sodelovanju pri implementaciji Hiše za otroke. V tem dokumentu je sicer predvideno, da bi vrata odprla že letos, ena od težav pa je bila pomanjkljiva zakonodaja. Zakon, ki gre danes v javno obravnavo, bo torej postavil pravne temelje za njeno delovanje.
Generalna skupščina OZN je leta 1982 zaradi izraelskega nasilja nad libanonskimi in palestinskimi otroki 4. junij razglasila za mednarodni dan otrok – žrtev nasilja.
Razlika med sedanjo prakso in modelom Barnahus, ki so ga razvili leta 1998, koncept pa so medtem prevzeli v že več kot 15 evropskih državah, je, da otroka ne bodo več vozili po različnih institucijah, od policije do zdravnikov in centra za socialno delo, tožilstva in sodišča, ampak ga bodo pripeljali v Hišo za otroke, kjer je zaslišan enkrat, v skrajnem primeru dvakrat, forenzični intervju pa je potem lahko uporabljen v kazenskem postopku. Hiša naj bi stala v naselju in bila prijazno urejena, da ima otrok občutek, da je prišel k nekomu na obisk, ne pa v uradno institucijo.
Po besedah Bragija Gundbrandssona, nekdanjega direktorja islandske vladne službe za zaščito otrok, ki je model zasnoval, v Sloveniji pa se je mudil ob podpisu zaveze, je bila glavna ideja za ustanovitev Barnahusa ta, da institucije prilagodijo potrebam otroka, namesto da se mora otrok prilagajati potrebam različnih institucij.
»Danes vemo, da imajo večkratni intervjuji zelo škodljive posledice, predvsem za otroka, ki mora podoživljati grozljivo izkušnjo. Da več ljudi, ki niso vešči forenzičnega intervjuvanja, otroka znova in znova izprašujejo, kaj se mu je zgodilo, na različnih lokacijah, kar je lahko nevarno, saj lahko zelo izkrivijo dejansko sliko,« je povedal Gundbrandsson in dodal, da poskuša biti Barnahus odgovor na pomanjkljivosti sistema. Po islandski praksi gre po opravljenem pogovoru otrok v neposredno, njemu prilagojeno terapevtsko obravnavo. V hiši delajo tudi psiholog, pedagog, socialni delavec in strokovnjaki drugih profilov, ki zagotavljajo takšno pomoč, kakršno potrebuje posamezni otrok.
