Korenine moje bolečine

Objavljamo zmagovalno besedilo literarnega natečaja ob svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju.

Objavljeno
28. februar 2017 11.49
Šp. B.
Šp. B.
Panika se je oklepala njenega sapnika in njeno dihanje je postajalo hitro ter plitko. Vidno se je tresla, čeprav se tega ni zavedala. Njena duša je ječala in se zvijala pod močjo bolečine, ki jo je prevzela. Njen um je bil meglena zmes napadalnih in obupanih misli, njena okolica pa je bila le še odsev resničnosti. Čutila je, kako je njeno srce tolklo ob rebra, kot bi se hotelo osvoboditi ječe njenega telesa. In res se je počutila ujeto. Vse, kar je hotela, je bilo le, da se neha. Da bolečina izgine. Ljubši bi ji bil sam črn in neskončen nič, kakor pa to.

Iztegnila se je naprej in s tresočo roko pograbila svetleč nož, ki je ležal na mizi. Svetli lasje so zakrili njen bled obraz. Rezilo je potegnila po svojem zapestju in za seboj je pustilo dolgo, rdečo črto. Vanjo je vstopila drugačna bolečina.
Dobra bolečina.
Tesnoba je izginila. Dušeče roke, ki so grabile njen vrat, so izginile in njen srčni utrip se je umiril. Končno je lahko zadihala.

Nastalo je še nekaj zarez, dokler se ni dokončno pomirila. Okrvavljeno zapestje je ovila v belo tkanino, ki se je hitro napila krvi. Čutila je, kako so se po njenem licu spustile solze. Vedela je, da to ni rešitev. Da je le začasen pobeg. A drugače se ni znala spopasti z napadi silovitih čustev, ki so se prelevili v samo paniko in tesnobo. In to se je dogajalo že pol leta. Vse odkar ji je umrl oče, mama pa se je vdala v usodo in alkoholu. Tako je Riino življenje postalo nič drugega kot počasno menjajoči se intervali slabe volje, še slabše volje in pa tistega katastrofalnega počutja, ki je vodilo v samopoškodovanje.

Pomagalo ni niti dejstvo, da je bila že v drugem letniku gimnazije. Imela je samo eno prijateljico, vendar se je zavedala, da je njun odnos povsem plitek in je namenjen le temu, da se v šoli obe lažje znajdeta. Zato prijateljici ni govorila o svojih težavah, ker si niti ni upala, hkrati pa ji ni želela biti v breme. Bila je popolnoma sama, vendar pomoči ni iskala. Bilo jo je strah, ni želela, da se razve. Ni želela, da nanjo kažejo s prstom in šepetajo: »To je pa tista punca, ki se reže. Menda ji je umrl oče, mama pa je alkoholik.«
Tako se je prepustila svojim črnim mislim in se spopadala s težavami, kakor se je sama znala.
O samomoru ni razmišljala. Slepila se je s sladkimi lažmi, da bo bolje. Da je že skoraj bolje. Tako je bila obsojena na propad. Njeno psihično zdravje je bilo že hudo načeto, začelo je vplivati še na fizično. Jedla je manj, spala prav tako. Ljudje so jo spraševali, če je bolna. Ria se je le izgovarjala, da je slabo spala, ali pa, da se je preveč učila. A tudi njene ocene so začele strmo padati.

Nekega usodnega dne pa je v Riin razred stopila nova sošolka, ki se je ravnokar prepisala na njihovo šolo. Temnolaso in energično dekle se je predstavilo kot Ksenija. Delovala je prijetno in veselo. Vse, kar Ria ni bila. A njun pogled se je takrat srečal. Kot dva popolnoma različna svetova, ki sta se v nekem trenutku dotaknila in na drug drugem pustila skoraj neviden pečat. Morda je šlo za preprosto naključje, a dekletini življenji sta takrat ustvarili neko povsem novo vez.

Ksenija je bila praktično edina, ki se Rie ni izogibala. Pravzaprav se ji je zdela na nek način celo zanimiva. Spraševala jo je vse mogoče stvari in ni se pustila odgnati zaradi Riine zadržanosti. Ta se je navadila, da se drži stran od ljudi, izolirala se je iz družbe. A Ksenija jo je vztrajno vlekla nazaj, kdo ve, zakaj. Po nekaj dnevih sta si dekleti končno izmenjali telefonski številki. Čeprav Ria ni razumela, kaj želi Ksenija od nje, čeprav se ji je zdelo sumljivo, da dekle rine vanjo, si ni mogla kaj, da se ji nasmejana temnolaska ne bi zdela strašno simpatična. In čeprav je delovala vihravo in svojeglavo, je bila Ksenija izvrstna poslušalka. Pa vendar, Ria ji še vedno ni povedala za svoje težave. Še vedno ji ni povedala, kdo je v resnici.

Nekega dne se je Riina mama že navsezgodaj opila. In kadar se je opila, se je spremenila v agresivno pošast, ki ni niti prepoznala lastnega otroka. Ria je z nekaj udarci komaj zbežala od doma, v šolo. Počutila se je grozno. Trgalo se ji je srce, ko je lastno mamo videla v takem stanju in na vso moč je pogrešala očeta. Vso pot do šole je skušala potlačiti svoja čustva in solze, jih skušala prikriti zunanjemu svetu. A ko je prispela v šolo, se je zlomila. Zaklenila se je v stranišče in iz torbe izvlekla britvico. Že neskončnokrat si je obljubila, da ne bo več, da si ne bo zadala nove rane, nove brazgotine. »Samo še enkrat. To potrebujem,« si je govorila in na tla je padlo nekaj novih kapljic krvi. Podrl se je jez, ki je zadrževal njene solze in ni si mogla pomagati, temveč je glasno zahlipala. Takrat se je zavedala, da ni bila sama. Na stranišče je prišel še nekdo. Ugriznila se je v ustnico in se skušala pomiriti. Zadrževala je hlipanje, vendar ji je spodletelo. Koraki so se ustavili.

»Kdo je tam? Kdo joka?« je vprašal še predobro znani glas. Na drugi strani vrat je stala Ksenija. Ria se ni imela več kam skriti. Povedala je svoje ime, vendar ni želela, da jo Ksenija vidi. Tokrat je temnolaso dekle ni poslušalo. Splezala je na sosednjo školjko in pogledala čez vrata. Njene oči so se razširile v šoku, ko je zagledala Rio in njene krvave roke. »Ria,« je bilo vse, kar je uspela izdaviti, čeprav ni delovala tako presenečeno. Kakor da je vedela. Da je ves čas vedela.

Kasneje je bila Ria hvaležna, da jo je tisti dan na stranišču odkrila prav Ksenija. To dekle je bilo tako vztrajno in velikosrčno, da je bila Ria kmalu po njeni zaslugi deležna vse strokovne pomoči, ki jo je potrebovala. Njeni mami je bilo odvzeto skrbništvo in po dolgem dogovarjanju so se končno zmenili, da so Rio dali v dijaški dom, kjer je postala Ksenijina cimra.

Po nekaj mesecih je Ria že skoraj popolnoma okrevala. Verjela je, da ji je poleg zdravil najbolj pomagala Ksenijina pomoč. Njena nova prijateljica je bila prva prava, nekdo, ki mu je bilo zares mar. Nekdo, ki je v njej videl nekaj posebnega, čeprav še sama ni razumela, kaj. Čutila je globoko hvaležnost do dekleta, ki je povsem nenajavljeno vstopilo v njeno življenje.

Bil je petek in dekleti sta ravno prišli v dom, v njuno sobo, odločeni, da se bosta s šolskimi stvarmi ukvarjali šele naslednji dan. Ria je sedla na svojo posteljo in se zastrmela skozi okno. Nato se je njen pogled ustavil na njenih rokah, okrašenih z dolgimi, tankimi brazgotinami. Ksenija je opazila, kam je uperjen pogled njene prijateljice in stopila k njeni postelji. Ulegla se je na trebuh in vzela Riine roke k sebi ter s svojimi prsti drsela prek brazgotin. V njenih očeh je sijalo nenavadno občudovanje, na njenih ustnicah je bil zarisan medel nasmeh. Ria je ni razumela.

»Se jih sramuješ, Ria? Brazgotin?« je vprašala Ksenija. Svetlolaso dekle je pogledalo stran, videti je bila nekoliko negotova. »Ne vem,« je odvrnila.
Ksenija se je dvignila in se nagnila bližje k Rii. »Ne smeš se jih,« je začela z ukazajočim glasom, ki je zahteval vso pozornost in Ria jo je bila prisiljena pogledati v oči. »So del tebe, del tvoje preteklosti. Bojevala si se v strašni bitki, na nitki je viselo tvoje življenje. In sedaj si zmagala. Zmagala si z lastno voljo. Tega ti ne more nihče očitati in nihče ti ne more vzeti tega, kar si. In lahko si ponosna. Nekaj posebnega si.«
Ria je strmela vanjo, vsa osupla.
»Trapica, še vedno ne razumeš?« se je zasmejala Ksenija in se nagnila še bližje: »Ljubim te.«
Poljubila je Riine ustnice. Bil je nežen in rahel dotik, pa vendar je premogel ogromno čustev. In tako je bilo rešeno še eno življenje. Rešila ga je ljubezen.

***

Julija Logar, dijakinja Gimnazije in veterinarske šole, BIC Ljubljana.