Košček Ivanovega srca v tristoletni domačiji

Ker propadajočega doma ni mogel porušiti, ga je gospodar Kavnik začel obnavljati.

Objavljeno
09. november 2011 19.42
Posodobljeno
10. november 2011 18.26
Mojca Kaučič
Mojca Kaučič

Le kaj bi s staro kmečko hišo, ki se podira na vseh koncih? Ko si je Ivan Kavnik iz Topolšice postavil to vprašanje, je bila hiša, stara več kot poltretje stoletje, že več kot desetletje popolnoma prazna. In taka seveda še hitreje propada. Zdrava kmečka pamet človeku pravi, naj tako hišo podre in raje zgradi novo. Je lažje in ceneje. Vendar Ivanu srce ni dalo, da bi svojo rojstno hišo podrl. Da bi ga vsak dan, ko je šel mimo, bolelo srce, pa tudi nikamor ni šlo. Ivan si je namreč v neposredni bližini zgradil nov dom in pot ga je vsak dan nesla mimo starega domovanja ter spominov na otroštvo in mladost. Nato se je odločil. Svojega nekdanjega doma ni in ni mogel porušiti, zato ga je začel leta 2004 obnavljati. Nekaj sam, nekaj s pomočjo prijateljev, družine in tistih, ki so o gradbeništvu vedeli več kot on.

Hišo zapustil učencu

Zdaj je stara kmečka hiša, v kateri je bila nekdaj očetova čevljarska delavnica, v ponos družini in veselje obiskovalcev ter tudi turistov, ki jim Ivan rad odpre vrata v notranjost častitljivo stare zgradbe. Obenem se vrata odpró tudi v nekdanji način življenja Kavnikove družine in življenje Ivanovega očeta, prav tako Ivana, čevljarja. Ta se je prišel v to hišo učit obrti, čevljarstva, k prvemu hišnemu lastniku Janezu Pečolarju. Ker gospod Janez ni imel potomcev, je svojo hišo ob smrti zapustil učencu Ivanu. Kljub temu da je Ivan zelo rad čevljaril, je prihod industrijske obutve posel tako okrnil, da je Ivan obrt obesil na klin in se konec 50. let zaposlil v tovarni usnja v Šoštanju. Opremo iz svoje čevljarske delavnice je razdal in se stare obrti ni nikoli več oprijel.

Vrata odprta za vse

Sin Ivan si ni želel obnoviti le zunanjosti zgradbe, ampak tudi notranjost. Stara črna kuhinja je zdaj ravno taka, kot so bile kuhinje nekdaj. Obnova je bila kar zapletena, saj se je del stropa udrl in je bilo treba vse zgraditi na novo. Prav posebna naloga pri obnovi je bila izba s staro krušno pečjo, na kateri se je kot otrok grel in skupaj z Mirom Kumerjem, ki je šel po dedovih stopinjah in ima čevljarsko delavnico za izdelavo ortopedske in druge obutve v Vnanjih Goricah, še vedno rada obujata spomine. V istem prostoru je bila tudi čevljarska delavnica, ki je povsem obnovljena. Ivanu je uspelo zbrati kar nekaj očetovih nekdanjih čevljarskih pripomočkov, zbral je čevlje, ki jih je naredil oče, kopita in druge predmete, veliko opreme pa mu je prijazno odstopila gospa Alojzija Turk, ki je tako pred pozabo rešila stroje svojega očeta čevljarja. Uredil je tudi klet, v kateri ima zdaj žganjekuho, namenjeno predvsem demonstraciji tega opravila. Od konca obnove je namreč vsako leto organiziral dan odprtih vrat in Topolšica 197 je takrat še bolj oživela. Na ta dan si obiskovalci lahko ogledajo žganjekuho, striženje ovac, peko kruha v krušni peči, pletenje košar, poskušajo jabolčnik ... Prireditev je vse do letos potekala vsako tretjo soboto v septembru znotraj dejavnosti Turističnega društva Lajše.

Žal je letos odpadla, vendar ne na Ivanovo željo ali po njegovi krivdi. Še danes mu je žal za letošnjim septembrskim vrvežem na stari domačiji in odločen je, da bo obnovljeni stari dom prihodnje leto spet odprl vrata za šolarje od blizu in daleč, goste v zdravilišču ali naključne obiskovalce. Do takrat pa bo nadaljeval obnovo notranjosti ter še naprej skrbno urejal okolico starega in novega doma, sadil stare vrste sadnega drevja, skrbel za svoj skalnjak, ki je pravzaprav zeliščni vrt ... Je pač v stari domačiji in njeni okolici košček Ivanovega srca, navdušenje, s katerim deli vse, kar je do zdaj naredil in kar ve, pa se prime vsakogar, ki se ustavi pri Kavnikovih doma.