Kot luknje v švicarskem siru

Podatki iz ZDA, ki predstavljajo inventurni prerez dogajanja v tamkajšnjih bolnišnicah, so znani: vsako leto zaradi (ne)varnostnih incidentov, do katerih pride med zdravljenjem v bolnišnici, umre od 44.000 do 98.000 bolnikov. Slovenija takšnih podatkov nima, a če bi sklepali na podlagi ameriške statistike, bi lahko rekli, da na leto zaradi nesprejemljivih dogodkov med zdravljenjem, ki bi jih lahko preprečili, umre od 410 do 890 pacientov. Kdaj se bo na tej ravni (tudi pri nas) kaj spremenilo? Kdaj bodo osebne izkaznice zdravstvenih zavodov oziroma konkretnih zdravnikov postale javne? Kdaj bo sistem poročanja o neželenih dogodkih pri zdravljenju postal obvezujoč? Kdaj bodo bolniki lahko izvedeli, komu zaupajo svoje zdravje ali celo življenje? Kdaj bodo pacienti postali enakopravni partnerji pri zdravljenju, glede na to, da se učinkovitost in uspešnost zdravljenja na tak način dokazano zvišata? Kot smo slišali na nedavni konferenci »Skupaj zmoremo«, je sodelovanje različnih akterjev v zdravstveni sferi ne le priporočljivo, ampak nujno. Vprašanje je le, kdaj bodo razmere in razmerja na Slovenskem takšno prakso v resnici omogočili.

Kako povezati različne interesne skupine in njihove želje po čim bolj nemotenem delovanju zapletenega mehanizma zdravstvenega varstva in zavarovanja postaviti na skupni imenovalec? Težko.

Neunovčeni kapital

To je, žal, pokazala že slaba udeležba na omenjeni konferenci, čeprav že leta poslušamo, kako dobro bi bilo v zdravstveni sferi s skupnimi močmi obrniti stvari na bolje. Je zmanjkalo zagona, ni (več) pripravljenosti za dialog? Dejavnega sodelovanja med civilno družbo in vlado, s kakršnim se pohvalijo v razvitem svetu, pri nas doslej še ni bilo zaslediti; tudi zaradi tega pri nas nemalokrat še vedno sprejemajo zakone, ki so povsem neživljenjski in v praksi neuporabni. Eden izmed zadnjih takšnih primerkov je zakon, ki naj bi urejal pravice pacientov. Pa jih ne.

»Zakaj ministrstvo za zdravje misli, da bolje od nas ve, kaj je dobro za bolnike?« se sprašujejo predstavniki združenj bolnikov; ti hočejo aktivno sodelovati pri oblikovanju vseh dokumentov, ki bodo odločali o njihovi usodi. Kronični bolniki, denimo, ki so pogosti obiskovalci zdravstvenih ustanov, vidijo in vedo veliko, tudi glede neracionalnega trošenja in vrzeli v sistemu - to je kapital, ki bi ga resorno ministrstvo lahko s pridom »unovčilo«. Pa ga doslej še ni.

Po prepričanju zdravnice družinske medicine asist. mag. Nene Kopčavar Guček, pa tudi po (na)vodilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), je podobno pri vključevanju pacienta v zdravljenje - takšna aktivna vloga namreč omogoča boljše izide zdravljenja in povečuje zadovoljstvo na obeh straneh.

Iskanje dobrih strokovnjakov

Na konferenci je beseda tekla tudi o tem, kateri zdravnik je (potencialno) najbolj nevaren - tisti, ki misli, da zmore vse. Kako torej v ključnem bolezenskem momentu izbrati nekoga, ki mu pacient lahko v najboljši veri zaupa zdrav(ljen)je? Težko, ker podatkov, ki bi omogočali takšno konkurenčnost in bili osnova za svobodno izbiro, pri nas še ni.

Kot v imenu tretjega slovenskega srčnega centra, Medicorja - njegov nastanek je rezultat sodelovanja med zdravniki in bolniki -, pojasnjuje prof. dr. Metka Zorc, je ta center v Sloveniji za zdaj edina institucija, v kateri za vsakega bolnika pred operacijo izračunajo stopnjo tveganja - na tej osnovi so tudi rezultati zdravljenja dobri. V našem zdravstvenem sistemu pogreša dobro organizacijo, preglednost storitev ter zavedanje, da je kakovostna medicina tudi cenejša.

Pacienti v praksi pogrešajo podatke o uspešnosti kirurgov, ki, četudi imajo premalo praktičnih in tudi strokovnih izkušenj, pri nas še vedno lahko nemoteno operirajo. Standardov o minimalnem številu posegov, ki zagotavljajo varnost in kakovost, namreč ni; do sprememb naj bi prišlo po sprejetju novega zakona o zdravstveni dejavnosti, saj plačnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, hoče (iz)vedeti, kaj plačuje.

Pri tem predstavnica ministrstva za zdravje Biserka Simčič opozarja, da ti podatki sicer obstajajo, v vsaki bolnišnici, »vendar jih stroka doslej ni želela javno objavljati, kljub temu da je po svetu ta statistika pregledna, jasna in javno dostopna«. Pred dvema tednoma pa je vendarle prišlo do določenega premika, na sestanku predstavnikov ministrstva in zdravniške zbornice, po katerem naj bi v kratkem (po sklenitvi splošnega dogovora) tudi pri nas privzeli takšno prakso.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela