Kozarec resnice

Slovenska vinska zgodba je z novorojencem, ki ga je nova letina pravkar s spoštovanja vrednim pompom, začinjenim s tradicionalnimi obredi, položila v zibko kletarjem in enologom, dobila novo poglavje.

Objavljeno
13. november 2005 20.57
Slovenska vinska zgodba je z novorojencem, ki ga je nova letina pravkar s spoštovanja vrednim pompom, začinjenim s tradicionalnimi obredi, položila v zibko kletarjem in enologom, dobila novo poglavje. Spisali so ga, tako kot že vsa druga začetna dejanja doslej, številni resni in še številnejši ljubiteljski pridelovalci grozdja in vina. Nič novega niso povedali: v Sloveniji imamo na tisoče vinogradov in na tisoče vinarjev, ki skupaj stisnejo od 80 do 100 milijonov litrov vina, če je letina kolikor toliko normalna. Letošnja zaradi neobičajnega vremena že od spomladanske pozebe ni bila normalna. Zato sta bili količina in nekoliko manj kakovost pridelanega grozdja bolj ko ne srednja žalost.

Nehvaležno je napovedovati, kakšno bo vino, ki smo ga pravkar krstili, so previdni resni strokovnjaki. Čez mesec, dva bo z bistrenjem in rastjo vina že marsikaj jasneje. Njegova pridelava je tako preprosta, a hkrati tako zelo odvisna od znanja enologov. V slovenskih kleteh, tistih, ki vina prodajajo registrirano na trgu, so mladi marsikje že dobili priložnost, da se izkažejo. Sledijo pridobljenemu znanju, razumu in odprtemu trgu. Nenavadno podobni so tistim, ki jih srečujemo na Novi Zelandiji, v Južni Afriki in v cvetočih vinskih kleteh držav tretjega sveta. Slovenija ima s svojimi vini majhno, komajda omembe vredno vlogo na svetovnem vinskem zemljevidu. A je lahko, če hoče, vendarle opazna. Nekateri podjetni in samozavestni posamezniki so to že dokazali, drugi jim poskušajo slediti. Toda v tem posebnem svetu, ki ga tako kot v oblačilnem krojijo modne smernice, zdaj spet nekoliko bolj nagnjeni na stran belih vin, so rezultati opazni šele čez leta. Zato je tudi cena šolanja višja, mnogokrat (pre)dolgo nesorazmerna ceni prodanega vina.

Od zibke do fakultete je v vinskem svetu, ki ga poznajo zaresni vinarji, hudo dolga pot. Tista, po kateri od martinovega do martinovega hodijo oni drugi, za katere država pravi, da jih ni vredno omenjati, saj jih še registrirati noče, je mnogo krajša in preprostejša. Zato ni pravično, če je cena za prevožene kilometre po njej enaka.