Tiskane izdaje
Grad na Goričkem − Slovenska vlada je na svoji seji konec avgusta za novo direktorico krajinskega parka Goričko imenovala krajinsko arhitektko Stanko Dešnik. Dešnikovo, ki je bila od septembra lani vršilka dolžnosti direktorice parka, je že pred poldrugim mesecem za imenovanje predlagal svet javnega zavoda KP Goričko in s tem izločil drugega najresnejšega kandidata, bivšega murskosoboškega župana Antona Štihca.
Kljub temu da je tako Dešnikovi kot Štihcu kadrovska komisija na ministrstvu za okolje v kandidacijskem postopku pripisala enako število točk, je bila izbira Dešnikove pričakovana. Anton Štihec se namreč nikoli ni aktivno ukvarjal z okoljevarstvom, Dešnikova pa je bila med tistimi, ki so leta 2002 in 2003 pripravljali vse potrebno za ustanovitev KP Goričko in je v njem zaposlena od leta 2004.
»Na začetku sem dvomila, da nam bo park sploh uspelo ustanoviti, saj je Goričko predaleč od osrednje Slovenije. Zato sem bila vesela, da nam je leta 2003 vendarle uspelo in da je Goričko postalo del trideželnega parka Örseg-Raab-Goričko.« Toda če ustanavljanja parka ne bi podprla EU s predpristopnimi finančnimi spodbudami, krajinskega parka verjetno ne bi bilo, dodaja.
In kaj je v dvanajstih letih obstoja krajinski park prinesel Goričkemu?
»Na začetku sva bila v javnem zavodu KP Goričko dva redno zaposlena in trije, ki so bili zaposleni prek različnih evropskih projektov. Zdaj nas je enajst redno zaposlenih in sedem prek javnih del in projektov. 54 ljudi je imelo v zavodu v zadnjih desetih letih vsaj občasno zaposlitev. Poleg tega smo prek različnih projektov na Goričko v tem času dobili skoraj tri milijone evropskih sredstev, številni študetje z Goričkega pa so pri nas lahko opravljali prakso ali pisali diplomske, magistrske in doktorske naloge. Spodbudili smo tudi razvoj turizma in z blagovno znamko Goričko tudi ponovni razvoj tradicinalnih obrti, storitev in dejavnosti. Vse to je seveda povezano z varovanjem tukajšnje narave in tradicionalne kulturne krajine, ki smo ji zavezani.«
In kako so vas Goričanci sprejeli?
»Krajinski park dobro sprejemajo samo tisti, ki imajo od njega neposredno korist, sicer pa smo dežurni krivci za vse, kar država predpisuje v zvezi s parkom in kar ni neposredno povezano z nami. Tako se na primer ljudje jezijo na nas, ker so zaradi krajinskega parka postopki za pridobivanje dovoljenj za gradnje ali za promet z zemljišči daljši. Trudimi se, da bi presegli takšno gledanje na park, obenem pa bi rada tudi dosegla, da bi se Goričko začutilo kot enotna mikroregija. Te povezanosti še vedno ni in vsaka od dvanajstih malih občin dela zase in samo znotraj svojih meja.«
Kakšni so vaši načrti za štiriletni mandat, ki ga začenjate?
»Poleg varovanja narave in krajine, ki je naša stalnica, bi se v tem mandatu rada zavezala k dokočni obnovi gradu, ki nam ga je kot spomenik državnega pomena država dala v upravljanje in v katerem je sedež našega zavoda. Grad je obnovljen šele do petine, del tudi statično še ni utrjen in obstaja nevarnost, da se bo zrušil. Toda trenutno denarja za obnovo ni, pa tudi če bi bil, verjetno zdaj še ne bi bilo smiselno vlagati v grad, ker še vedno ni končan denacionalizacijski postopek oziroma postopek vračanja naslednikom zadnjih lastnikov, družini Hartner.«
Kako pa vam bo uspevalo opravljati naravovarstveni nadzor in vse druge naloge na 462 kvadratnih kilometrih parka s tako malo zaposlenimi?
»Ravno zato si bom prizadevala tudi za več zaposlitev, saj zdaj nam ne uspeva ustrezno delovati na območju dvanajstih goričkih občin in tudi za naravovarstveni nadzor še nimamo dovolj ljudi. Nadzornika imamo za zdaj samo enega, potrebovali bi najmanj štiri. Toda to je povezano z denarjem. Okrog 420.000 evrov, kolikor nam za naše delovanje in vzdrževanje gradu namenja ministrstvo za okolje, ni dovolj za vse želje in potrebe. Brez dodatnih zaposlitev bi potrebovali vsaj kakšnih 100.000 evrov na leto več, da bi zaposlili še štiri naravovarstvene nadzornike, pa bi na leto morali dobiti še dodatnih 150.000 evrov.«
