Krčevito ohranjanje položajev

V drugo so se nadzorniki Slovenskih železnic (SŽ) vendarle sestali v zadostnem številu, da so s številčno premočjo zastopnikov države nad predstavniki zaposlenih izbrali svoje vodstvo. Tako je po dveh mesecih in pol od napovedi prometnega ministra Patricka Vlačiča, da ne zaupa poslovodstvu SŽ in da bo zato zamenjal nadzorni svet, postopek tako daleč, da naj bi nadzorniki čez dva tedna razpravljali o poslovanju SŽ, uresničevanju strateških usmeritev in organizaciji.

Na slovenskih tirih je mešanje ekonomije, politike in politikantstva že tradicionalno. Tako kot je vodstvo večine sindikatov v SŽ socialnodemokratsko usmerjeno; prevedeno v sodobne politične kratice gre najmanj za simpatizerje SDS. Tudi poslovodstva in njihovi nadzorniki so bili pogosto politično zaznamovani. V skoraj polnih treh mandatih, ko je pristojno prometno ministrstvo sicer vodila ljudska stranka, je bilo kadrovanje na SŽ večinoma v rokah takrat vodilne LDS. Izjeme pač le potrjujejo pravilo. V štirih letih vlade Janeza Janše so SŽ vodili štirje generalni direktorji, v vmesnem času med njihovimi mandati pa še njihov namestnik. Kljub javnim razpisom je jasno, da je bilo kadrovanje ves čas politično nadzorovano. Kar ne bi bilo moteče, če bi železnice poslovale uspešno.

SŽ so velik sistem. Kljub malodane shizofrenemu položaju, ki je ponovno nastal v času prejšnjega sklica parlamenta, ko je operater (ali prevoznik, torej SŽ) hkrati tudi upravljavec in vzdrževalec javne železniške infrastrukture, velja, da se uspešnost poslovanja SŽ meri z uspešnostjo železniškega tovornega prometa. Ta pa je - seveda zaradi različnih razlogov in vzrokov - lani posloval z izgubo. Do jeseni je ta znašala vsak mesec en milijon evrov, po prihodu svetovne gospodarske krize pa se verjetno ni zmanjšala, tako da je realno pričakovati 12 milijonov evrov izgube.

Potniški promet, vzdrževanje infrastrukture in vodenje prometa so javne gospodarske službe, ki jih po vsakoletnih pogodbah financira država, tako da poslovodstvo prav velikega vpliva na poslovanje niti nima. Je pa zanimivo in nelogično, da je lan jesen pozitivno poslovala infrastruktura. Ob povsem dotrajanem železniškem omrežju bi pričakovali, da bodo železničarji vsak evro takoj porabili za vzdrževanje.

In tu nastopi še en fenomen. SŽ formalno zaradi prodaj različnih nepremičnin ali finančnih vložkov že nekaj let poslujejo pozitivno - zaposleni so zato formalno upravičeni do božičnice. Prodajo 28,5-odstotnega deleža v Termah Olimia, ki naj bi prinesel SŽ šest milijonov evrov, so novi nadzorniki začasno ustavili. Dogovorjena cena je res precej pod lanskimi ponudbami, kar pa je ob krizi finančnih trgov razumljivo. Seveda pa bi bilo razumno tudi, da bi s tako prodajo počakali na boljše čase. Kajti SŽ niso še nič poročale, kako so produktivno porabile izkupiček od lanske prodaje zemljišča za Emoniko. O napovedanem transportnem središču v Mostah ni namreč še nobene besede. Zato pa toliko več govoric in domnev, da je šel denar za plače, kar trenutni generalni direktor Tomaž Schara vztrajno zanika.

Zdi se, da se je z oblikovanjem novega nadzornega sveta začel tudi postopek zamenjave poslovodstva. Zastopniki države so ob zamrznitvi prodaje deleža v Termah Olimia zahtevali tudi takojšnje poročilo o poslovanju. Česar na SŽ v uradnem sporočilu za medije niso navedli; še več: zapisano je, da so z začasno zamrznitvijo prodaje Term Olimia nadzorniki prevzeli odgovornost za posel. Skratka. Gre za krčevit boj za ohranitev položajev.