Kriza (za)upanja

V vnemi obujanja evropske ustave – ali vsaj iskanja nadomestnih rešitev za rešitev iz zagate –, še preden razhajanja, dvomi in pomisleki dokončno pokopljejo nesrečno pogodbo, so v Uniji povsem prezrli globok prepad med političnimi elitami in državljani. Prepad, ki je resda najočitnejši v Franciji in na Nizozemskem, nastaja ali celo poglablja pa se tudi drugod po skupnosti.

Od osemnajstih članic, ki so doslej ratificirale ustavno pogodbo, sta jo samo Španija in Luksemburg dala v presojo ljudstvu, preostalih šestnajst vlad pa se je odločilo za predvidljivo in udobno potrditev v domačih parlamentih. Tudi v Franciji in na Nizozemskem ne bi bilo nikakršnih težav z ratifikacijo v parlamentu, saj so prav vse stranke podpirale dokument, ki so ga – ne pozabimo – podpisali predsedniki ali premieri vseh članic Unije, tudi tistih, ki jim ponavadi lepijo etiketo evroskeptičnih. V obeh državah, ki zdaj veljata za črni ovci ustavnega procesa, so novo pogodbo spodkopale majhne, celo obrobne zunajparlamentarne stranke in gibanja. A jim je uspelo pozornost javnosti (pre)usmeriti z zbujanjem strahov, ki nimajo prav nič opraviti z učinkovitostjo delovanja Unije ali z uvedbo zunanjega ministra. Ustavo bi zagotovo zavrnili še marsikje, če bi vlade hazardirale z ljudskim izrekanjem.

Pojav nikakor ni nov. Na zadnjih volitvah v evropski parlament (junija 2004) je udeležba v 18 od 25 članic zdaj že »stare« skupnosti, tudi v Sloveniji, obtičala globoko pod 50 odstotki, ki so prag demokratičnega odločanja. Ta žalostna statistika bi bila bržkone še bolj črna, če glasovanje v nekaterih državah ne bi bilo obvezno ali pa če ne bi hkrati razpisali nacionalnih volitev, kar je dvignilo zanimanje ljudi. V nekaterih članicah je bila volilna udeležba tako nizka, da bi rezultate evrovolitev gladko razveljavili, če bi šlo za »prave«, torej nacionalne parlamentarne volitve in ne za prenovo strasbourške skupščine, ki si – ne pozabimo – skupaj z ministrskim svetom deli pristojnosti zakonodajalca Unije. Prav zato bi moral biti prvi ukrep za razbijanje krize zaupanja, ki se je ugnezdilo med državljani, obujanje upanja v evropski projekt.