Tiskane izdaje
Pozor, Slovenija je menda med najbolj urejenimi in najrazvitejšimi državami. Čemu potem izredne seje? In to v takšni množini. Tu morda lahko govori samo o hendikepu demokracije, ker bi se moral parlament po vsej logiki »odvijati« normalno. Tu in tam malo drugače, če so okoliščine izredne. Recimo vojna. Kolikor vemo, britanski parlament niti v najtežjih trenutkih, ko je Göring bombardiral London, ni spremenil pravil.
Malce starejši se seveda spominjamo nenehnih »izrednih razmer«, ki so jih producirale nekdanje vlade. Recimo vlada Milke Planinc. Vlada pralnih praškov, olja, sladkorja in pomanjkanja nasploh. Tedaj sem v Beogradu tudi 18 kilometrov hodil peš do doma, samo da se ne bi gnetel v tisočglavi množici za trolejbus.
Torej izredne razmere? Izredne parlamentarne seje. To je seveda neumnost, ki jo producira sam parlament, ko mu zmanjkuje zamisli za normalno poslovanje. Ste že zasačili Revoz ali Gorenje na »izrednih sejah«? Ne, tega v normalnih fabrikah ni, ker morajo od danes do jutri kaj narediti, če hočejo preživeti. Država pa po svoje ...
Ne spomnim se zgodovinskega trenutka, ko ne bi bilo »izrednih razmer«. Politika jih sistematično ustvarja - in to je njen motokultivator. Politika se reproducira iz samoustvarjanja in samoponavljanja.
Politika gre približno takole. Ko se je J. V. Stalin pogovarjal z Leninovo vdovo in jo grajal zaradi napačnih nazorov, jo je poskušal pridobiti za svojo stvar. Ko je uvidel, da se zaman trudi, je vzkliknil: »Pazite, tovarišica! Če boste še naprej tako trdovratni, bom prisiljen imenovati drugo žensko za Leninovo vdovo!«
V poskakovanju zgodovine se kajpak izmenjujejo razni tovariši in vdove. Tu smo tudi mi. Z vsemi svojimi namišljenimi in vnaprej »zacahnanimi« krizami - ker se noben režim ne drži in ne obstane, če kriz ne predvidi in jih ne načrtuje. Ne recite mi, na primer, da na Wall Streetu in v Washingtonu niso vedeli, kaj se bo zgodilo.
Krize so nenehno oprezale okoli kakšne globine. V političnem smislu bi smeli reči, da gre za črne luknje, torej za nekaj nedoumljivega. Na tleh realne politike pa bi lahko preprosto odmislili črne luknje in podobno eksotiko, če se ne bi v trenutnem svetu »domislili«, da poleg finančnega kozmosa obstaja tudi t. i. realna ekonomija. Ekonomija, ki proizvaja; ki ne reproducira kapitala v nedogled.
Država Slovenija je postala podpornica ekonomije, ki ničesar ne proizvaja. Ki ničesar ne dela. Ukrep, s katerim naj bi »sanirali« podjetja, ki imajo preveč zaposlenih ali preveč delovnega časa, je hecen: podjetjem bodo plačevali, da se bo delalo manj! To je resnična kriza. To je to, da še pred nekaj leti nismo vedeli, kaj početi s socializmom, zdaj pa s kapitalizmom. Kriza je postala vrednota. S krizo se da živeti.
Bogpomagaj, je to kaka vrednota »svetle prihodnosti«? Kje pravzaprav smo, ko v sleherno krizo in »krizo« privolimo kar tako, kot ovce? Človeštvo se je izgubilo, postaja Orwellov upravljani svet.
S krizami in »krizami« je treba približno takole. Med bitko pri otoku Tenerife je admiral Nelson izgubil roko. Ko se je vrnil v London, je šel k svojemu stalnemu dobavitelju kupit par ducatov nogavic. Trgovec je hrabremu bojevniku izrazil sožalje zaradi izgubljene roke, Nelson pa ga je na hitro odpravil: »Imeli ste prav pasjo srečo; če bi izgubil nogo, zdaj ne bi pri vas kupoval nogavic.«
Krize se končajo pri nogavicah.
Iz Nedela
