Tiskane izdaje
Ni se mu mudilo takrat in še danes se mu ne mudi. To je eno leto po volitvah glavni očitek garnituri, ki je prevzela oblast. Prav v času volitev se je namreč začela svetovna gospodarska kriza. V tednu pred volitvami je bankrotirala ameriška banka Lehman Brothers in že naslednji teden se je zamajal celotni svetovni finančni sistem. V dneh, ko so številne svetovne vlade sprejemale ukrepe za zajezitev krize, so si slovenske politične stranke vzele čas za oblikovanje koalicije. Ko je bila koalicija končno oblikovana, si je vzela čas še za sestavo vlade. In ko je bila vlada izvoljena, je še vedno prevladovalo prepričanje, da bo kriza Slovenijo obšla ali pa je vsaj ne bo kaj bistveno prizadela. Resnici na ljubo je bil med najbolj črnogledimi premier Borut Pahor, a ga dolgo niso jemali resno, sam pa tudi ni kaj dosti ukrenil.
Strah pred vmešavanjem politike v gospodarstvo, ki je še do pred kratkim veljalo za nekaj, kar najbolj zavira razcvet slovenskega gospodarstva, je bil tako velik, predvolilne obljube glede tega, zlasti glede političnega vpliva na kadrovanje, pa tako zavezujoče, da se je dolgo zdelo, da je najbolje ne ukreniti ničesar. Šele ko so se za znatne posege oblasti v gospodarsko dogajanje odločili v številnih evropskih državah in ZDA, kjer se je to še pred kratkim zdelo nemogoče, je tudi slovenska vlada zmogla nekaj protikriznih ukrepov. Splošna ocena je bila, da ti ukrepi niso slabi, so pa prepozni in jih je premalo.
Vladna koalicija v Sloveniji velja za levo, a je vsaj v svojih stališčih do gospodarstva daleč od kake levičarske ortodoksnosti. Posegati v delovanje prostega trga se ji še vedno zdi ena hujših anomalij, ki jih lahko izvede oblast. Zna pa se zgoditi, da jo bo razvoj dogodkov prisilil v to, da bo končala kot najbolj stereotipna levičarska vlada: z visokimi davki, velikim deležem državne lastnine, obsežno javno upravo ter velikim proračunskim primanjkljajem. Res je, da ji prejšnja vlada ni ravno olajšala dela, saj v času konjunkture ni ustvarila prihrankov, ampak je celo povečala zadolževanje. A v kritičnih mesecih po nastopu svetovne krize se tudi nova vlada ni najbolje znašla.
Pred letom dni izraženo upanje Boruta Pahorja, da so glasovi za SD predvsem glasovi za strankin program, ne pa glasovi proti SDS, dotedanji vladajoči stranki, se je izkazalo kot napačno. Volivci so dejansko glasovali za spremembe in so jih tudi dobili. Politika več ne vlada s trdo roko, njeni pritiski zunaj ozke sfere politike so skoraj izginili, namesto enoumja se uveljavlja mnogo glasov. A zdi se, da veliko ljudi moti prav to: neodločnost in neusklajenost vladajočih. Od nastopa gospodarske krize so se pričakovanja javnosti o tem, kako je treba izvajati oblast, bistveno spremenila.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
