Tiskane izdaje
Vedno znova se namreč kaže, da interesi uprave niso enaki interesom zavarovancev. Bolj po domače: apetiti po 250 milijonih, zbranih vsako leto za zdravljenje, so veliki, in vsakokratna uprava »poskrbi« tudi za to, da se z delom tega denarja napaja vse kaj drugega kot zdravstvo. Kdo pravzaprav nadzira poslovanje Vzajemne? V zadnjih dneh se je pokazalo, da nihče.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga izvaja Vzajemna, je vsebinsko del javnega zdravstvenega sistema, vendar so to zasebna sredstva, ki jih upravljajo zasebne zavarovalnice (poleg Vzajemne še zavarovalnici Triglav in Adriatic Slovenica). Za dva dela iste denarne vreče - javne in zasebne - zato veljajo povsem različna pravila. Medtem ko javno zdravstveno blagajno nadzira vrsta državnih institucij, je za nadzor zavarovalnic pristojna samo Agencija za zavarovalni nadzor, toda njena vloga je sporna. Tako je ves nadzor nad poslovanjem z denarjem, zbranim v zasebnih zavarovalnicah, prepuščen peščici ljudi v nadzornem svetu. V Vzajemni vsega šestim ljudem.
A pokazalo se je, da teh šest ljudi svoje nadzorne naloge v imenu sedanjih 900.000 zavarovancev ne opravlja. Ne vedo, kakšne pogodbe sklepa uprava, niti se jim ne zdijo sporne namere, da uprava denar za zdravljenje kanalizira v druge vrste zavarovanj in kupuje precenjene nepremičnine. Zdi se, da članov nadzornega sveta to niti posebno ne zanima, in to ni nič čudnega. Z upravo Vzajemne so nekateri nadzorniki bodisi poslovno bodisi zasebno povezani, v razmerju med prvim nadzornikom in predsednikom uprave pa je sploh prišlo do precedensa.
Namesto da bi predsednik nadzornega sveta Gregor Primic nadziral in v primeru škodljivega ravnanja odstavil predsednika uprave Boštjana Averja (tako predvideva statut), sta vlogi zamenjala. Predsednik uprave je imel namreč od začetka v rokah odstopno izjavo prvega nadzornika, in lahko bi ga bil odstavil, kadar koli bi ta »preveč« nadziral. Narobe svet in seveda povsem v nasprotju s predpisi. Pri tem ni nepomembno, da je Boštjan Aver sicer tudi prvi nadzornik državne Kapitalske družbe in v tej funkciji pristojen za veliko premoženja državnih podjetjij.
A zakonsko urejeni šibki nadzor, ki velja za vse gospodarske družbe, je farsa že sam po sebi, sploh pa pri javnih službah. V tem primeru 900.000 ljudi zaupa svoj denar v roke upravi, torej dvema človekoma, ki sta brez vsakršnega nadzora. Če je nadzor tudi drugod konkretiziran tako kot v Vzajemni, ni čudno, da imamo vse polno afer, ki dokazujejo, da naš skupni denar nenehno odteka skozi razna paradržavna podjetja in sklade v zasebne žepe. Morala in zaupanje v zmožnost države, da to uredi sta zato že precej načeti.
Gre za razmeroma velike zneske in raznorodne interese, zato so velike tudi bitke. Ni še jasno, kdo vse je vključen v krog Vzajemne, ki smo ga spoznavali zadnje dni. A dejstvo je, da je z mafijskimi metodami, ki jih je nekdo tokrat uporabil, da bi dosegel svoje cilje, Vzajemna obrnila nov list. Ne samo zase, za vso državo.
