Kruh, pašteta in čaj za veselje po treningu

Resda Vlado Čermak, ob bazenih znan kot »coach«, aktivno ne sodeluje niti pri plavalni zvezi niti pri matičnem klubu PK Ljubljana, a vseeno še zelo pozorno spremlja športni utrip pri nas in po svetu, zlasti pa plavalno dogajanje. Navsezadnje ga ob vodo vabijo tesne vezi s prijatelji in znanci, ki jih je tkal dolga desetletja. Sicer pa nekdanji selektor slovenske reprezentance v dobi njenih največjih uspehov pri 70 letih, jubilej je praznoval konec julija, ohranja umirjen slog upokojenca. In kot pravi, mu nikdar ni dolgčas.


 

V klubu na Koleziji niste več aktivni, ali še pomagate novemu rodu trenerjem?

Uradno sem se umaknil iz plavanja in mesto prepustil mlajšim. Res pa je, da velikega dela svojega življenja, pravzaprav še od tistih dni, ko sem v Splitu kot najstnik že zares treniral, ne morem kar tako izbrisati. Plavanje morda na prvi videz vzbuja vtis preproste športne panoge, toda vir rezerve pri vsakem posamezniku se skriva v tehniki. O tem se vedno znova prepričam, ko se pogovarjam s strokovnjaki ali prebiram ustrezno literaturo. Namenim ji dovolj pozornosti, prevajam in jo potem posredujem trenerjem pri nas.

Očitno imate še veliko energije, hkrati pa vas še vedno skrbi, kako bo v prihodnje s statusom plavanja v Ljubljani in drugje po Sloveniji?

Res je. To ni nostalgija po starih časih, temveč dejanska zaskrbljenost nad dogajanjem v Ljubljani in razporeditvijo denarja za posamezne športne panoge, v tem primeru za plavanje. Nekoč smo imeli skupni proračun iz naslova mesta in smo se trije tradicionalni klubi – poleg moje Ljubljane še Ilirija in Olimpija – dogovorili ter racionalno razporedili stroške. Plavanje gre naprej, otroci med 9. in 11. letom so v programu kluba že enkrat na dan v bazenu. V zadnjem času se sredstva mestne občine za nas zelo krčijo. Ne zadostujejo za prav tako pomemben trening v telovadnici, trimskem kabinetu ali na zunanjih vadbiščih. Pred klubi so čedalje višje ovire, predvsem pa v Ljubljani niso več samo trije, kot nekoč. Zatika se s sredstvi za število ur. Upam, da nisem preveč črnogled in se bo na tem področju vendarle kaj popravilo. Če pa pomislim, da se tudi 12 ali celo 15 plavalcev gnete na eni progi, se bojim za dosežke. V nadpovprečne posameznike je namreč treba vlagati – čas in denar. Pa ni tako le v Ljubljani, ki jo najbolje poznam. Podobno je v Mariboru, pa tudi v manjših krajih, kjer včasih takšnih težav niso poznali.

Sploh pa je nerazumljivo, da Ljubljana še vedno nima sodobnega pokritega bazena.

Dolgo že poslušamo o tem in še vedno ni premika. Ko sem bil trener, sem poslušal, češ, pojdite v Kranj in tam plavajte. To v prometni konici lahko pomeni uro vožnje v eno smer. Ne, ne pretiravam. Res je bilo tako, saj ne morem šteti zgolj vožnje po avtocesti, na koncu smo še razvozili otroke domov, izguba časa je bila za vse moteča, usklajevati se je bilo treba s šolskimi obveznostmi. Tudi sedanji ljubljanski bazeni, v katerih plavalci vadijo za silo, niso sodobni. Izjema je tisti na fakulteti za šport, ki pa je namenjen predvsem za potrebe študija. Potrebujemo pokriti objekt z novimi štartnimi kamni. Pomislite, da tekač na atletski stezi ne bi imel bloka, kot ga potrebuje po sodobnih merilih. To težavo v Ljubljani bi morali odpraviti.

Z redkimi izjemami, kot je povezava gimnazije v Kranju s smučarskimi skoki, pri nas ni skupne zgodbe o uspehu šolskega sistema in vrhunskega športa.

Zato pa so obetavni plavalci odhajali v ZDA. Večina jih sicer po vrnitvi v bazenu ni blestela, toda pridobili so izobrazbo in pomembne življenjske izkušnje. Vem, da se ne moremo primerjati z ameriškim sistemom, a lahko si vzamemo za zgled vsaj tiste bližnje iz Evrope s športnimi šolami in internati.

Kako se spominjate svojih trenerskih začetkov?

Otroštvo sem preživel v Splitu, pri mojih petnajstih letih smo se preselili v Slovenijo. Ker sem že prej plaval, sem se pridružil plavalnemu klubu Ljubljana na Koleziji in se hkrati šolal na gimnaziji. V klubu so mi nato omogočili vpis na fakulteto za šport, kjer sem opravljal višjo trenersko šolo. To delo me je veselilo, postal sem plavalni trener. Časi so bili drugačni, dohodek je bil nekje na ravni delavcev v prosveti. Ni bilo nikakršnih presežkov, a standard smo ohranjali. Trenerska služba pa je zahtevna, ker smo nenehno na poti, družina zato pogosto trpi.

Je športna stroka pri nas dovolj cenjena?

Težko primerjam z drugimi, toda vedno mi je žal, ko katerega od trenerjev izgubimo.

V vrhunskem plavanju žal ni več prezgodaj preminulega Dimitrija Manceviča, obenem se je od vodilnih plavalcev k mlajšim starostnim kategorijam, iz Radovljice v Kamnik, umaknil Miha Potočnik. Kaj pravite na to?

Z obema sem veliko sodeloval. Nismo se vedno strinjali, toda vedno smo se spoštovali. Hudo mi je bilo za Dimitrija, pri Mihi pa mi sploh ne gre v račun, da zdaj dela samo z mlajšimi. Verjamem, da tudi v tem uživa, toda trenerja doslej edine slovenske plavalke z olimpijsko kolajno, Sare Isaković, in še nekaterih odličnih reprezentantov bi morali vrniti v svet vrhunskega plavanja. Ne poznam vseh podrobnosti, zakaj je odšel iz Radovljice. Prav bi bilo, da se zavzamemo za njegovo vrnitev na najvišjo domačo raven, ker se je izkazal kot zelo sposoben plavalni trener.

Kako sicer gledate na stroko in vodstvo v slovenskem plavanju, na predsednika plavalne zveze Bora Štrumblja, selektorja Gorazda Podržavnika ...?

Vse dobro poznam, večinoma si res zaslužijo pohvalo. Predsednik pozna šport, vrsto let temeljito dela na fakulteti za šport, ne vem pa, kako se bo znašel v tej zanj vendarle novi vlogi. Gorazd je predstavnik naše šole sposobnih trenerjev, všeč mi je tudi, da se k zvezi vrača Peter Mankoč, njegove izkušnje so izjemne. Seveda pa je vse skupaj težko ohranjati na najvišji ravni, saj se zatakne pri osnovnih razmerah. Plavalci nam odhajajo v ZDA, kjer lahko študirajo in hkrati trenirajo in tekmujejo. Ne gre jim vedno vse po načrtih, a tako si vsaj rešijo prihodnost.

»Nekoč sem igral nogomet, ponosno vadil pri Hajduku iz Splita, danes pa občudujem čarovnika z žogo Lea Messija in nogometaše Barcelone.«

Zanimivo, da se je vaša športna pot začela na nogometnem igrišču, ne v bazenu ...

Tako je pač bilo, ker sem odraščal v Splitu. Nogomet je tam še danes pomemben del vsakdanjika, in če sem imel za sošolca Jurico Jerkovića, enega najboljših igralcev v bogati zgodovini Hajduka, sem si seveda tudi jaz želel brcati žogo. Vadil sem pri moštvu Splita, nato tudi pri Hajduku, uživali smo v nogometu. A po pljučnici se nisem več uspešno vrnil na nogometno igrišče. Začel pa sem trenirati plavanje pri POŠK, poleg Mornarja in Jadrana enem od treh tradicionalnih plavalnih klubov v Splitu. Tam so po mestnih plažah trenerji opazovali otroke in jih vabili h klubu. Tako sem začel plavati in našel novo odlično družbo. Kruh s pašteto in čaj po treningu sta bila za nas imenitna nagrada. Tako kot pozneje v Ljubljani žemlja in jogurt.

Danes še stiskate pesti za Hajduk, klub, ki je imel v Sloveniji vedno zelo veliko privržencev?

Sem nostalgičen in se spominjam tistih nogometašev, s sijajnim Bernardom Vukasom na čelu​. Današnjega Hajdukovega moštva ne poznam, zdaj uživam ob gledanju tekem Barcelone in čarovnika z žogo Lea Messija. Tudi sicer s Splitom nimam več kakšnih omembe vrednih vezi. Sorodnike imam zdaj tu, v Ljubljani. V Radovljici je doma sestrična Alenka Bole Vrabec, upokojena dramska igralka in prevajalka. Tudi nje že dolgo nisem videl.

Kako se spominjate selitve iz vroče Dalmacije v Slovenijo?

Kot petnajstletniku mi je bilo težko zapustiti prijatelje, sošolce, res dobro družbo. Toda k sreči sem si tudi tu v bazenu in ob njem hitro ustvaril nova prijateljstva. Zelo težko pa sem se navadil na drugačno podnebje. Nekoč so bile zime v Sloveniji ostre, precej bolj hladne in snežene, kot so zadnja leta. Uf, kako me je mrazilo, ko sem šel iz Domžal, kjer smo stanovali, na gimnazijo v center Ljubljane, na Šubičevo. Hodil sem po cesti in se tresel, se vmes ustavljal v gostilnah, da sem se malo pogrel. A sem preživel (smeh) in se privadil na novo okolje. Pozneje ni bilo več tako hudo. Danes si težko predstavljam, da bi živel kje drugje. Čeprav smo trenerji kot ptice selivke. Nenehno se nam je vse vrtelo okrog potovanj. Zdaj se privajam na drugačen dnevni ritem, z nakupi na koseški tržnici in v bližnji samopostrežni trgovini, kuhanjem in večernim gledanjem televizije. Vmes prebiram strokovno literaturo in razmišljam, da bi tudi sam še kaj napisal. O plavanju, kajpada.