Kulturno gibanje, ki je preraslo prve tekaške ideje

Kar 5400 tekačev iz 25 držav je danes (in včeraj) skupaj preteklo skoraj 90.000 kilometrov, več kot dvakrat okoli sveta po ekvatorju. Približno 900 prostovoljcev, kar 25.000 spremljevalcev in turistov, ki so bodrili udeležence in se veselili z njimi, povsem zasedene turistične kapacitete v Izoli in kar 33 zdravniških intervencij je zaznamovalo peti istrski maraton, ki se uveljavil kot drugi največji v Sloveniji.

»To je gotovo najlepši maraton v Evropi: to je tek med morjem in hribi, med oljkami in trtami, med pristanišči in starimi hišami, ima pravo istrsko dušo, z gostoljubnimi domačini, to je bil lep športni in družabni trenutek, pravzaprav kulturno gibanje, ki je preraslo prve ideje. To vemo tisti, ki smo od začetka pri organizaciji. Poveže vse štiri slovenske istrske občine, tekmovalnost ni v ospredju, ampak bolj družabnost. Doseženi časi zato niso izjemni, so pa najbolj srčni. Tukaj je veliko pozitivne energije. Morski zrak je posebna začimba dogodka,« je po opravljenem rekreacijskem teku opisal dogodek Vojko Rotar, delavski direktor Luke Koper, ki je bil eden od 40 udeležencev iz tega podjetja, glavnega pokrovitelja.

Za maratonce so prvič speljali traso skozi tovorno pristanišče. »Verjetno smo edini na svetu, ki smo povezali maraton in pristanišče. V nedeljo je manj dela in tovornjakov, postavili smo 30 redarjev, označili progo in dogodku (a tudi pristanišču) dodali nekaj novega,« je to potezo komentiral Sebastjan Šik iz Luke.

Kako so dogodek, ki za ves dan zapre skoraj celo mesto, sprejeli Izolani? »To je izziv za vse prebivalce starega mestnega jedra in tudi sosednjih krajev. Podobne prireditve so nas naučile, da primerno in pravočasno obvestimo ljudi, ki se potem prilagodijo. S tem dokazujemo, da v njih vidimo potencial, da širimo sezono v pomladne in jesenske mesece ter hkrati pokažemo obiskovalcem tudi skrite kotičke naše Istre,« je dejal izolski podžupan Gregor Perič.

Pahorjeva sramota

Na maratonu je sodeloval tudi slovenski predsednik Borut Pahor. »Čudovita atmosfera, ljudje ob progi so nas navdušeno bodrili in pozdravljali, hvaležen sem organizatorjem za takšen dogodek,« je dejal. Svojo kondicijo je pokomentiral takole: »Po pol leta sem šel prvič na progo. Vse je bilo v redu razen krčev, ki so me skoraj zdelali. Boril sem se proti sramoti in komaj, zelo počasi pritekel v cilj.« Pahor je poudaril, da je po panorami to bržkone najlepši maraton. »Primorci vedno pripravijo presenečenje za kontinentalce. Vzpon na koncu na Jagodje ni ravno najbolj prijazen. Te pa spomni, da je treba vzdržati do konca.« Na vprašanje, ali je težje priteči v politični ali športni cilj, je odgovoril: »Za oba je treba trenirati. Nič se ne naredi samo in čez noč.« Dodal je, da maratona ne teče veliko predsednikov.

Kako se je torej najbolje spraviti v tek? Tekaški trener Urban Praprotnik je povedal, da je pri maratonu najpomembnejše, da tečemo iz veselja. »Vsak maraton je lep, če ga tečeš z ljubeznijo. Tu se dejansko čuti, da delajo dogodek ljudje s srcem, drugje pa bolj poslovno.«

Blažu Maljevcu iz Kopra se zdi pri istrskem maratonu ključno, da tek prvič po dolgi zimi poveže obalna mesta. »Lepo je tudi, da se vsako leto spreminja trasa, da je to vsako leto nova zgodba in nova dogodivščina. Čeprav med zimo nisem dovolj treniral, te vsa ta množica ponese, ti da neko moč. Drugo leto bom spet tekel in upam, da do konca življenja vsako leto.«

Teka se je udeležil tudi Fabio Ivančič, ki bo 29. novembra praznoval 85 jeseni in je bil najstarejši tekač. »Imam 47 let delovne dobe, redno tečem že 45 let in sem v teh letih pretekel kakih 40.000 kilometrov, torej okoli sveta. Rekre­iram se na majhni kmetiji pod izolsko bolnišnico. Zdaj tečem enkrat do dvakrat na teden in opažam, da pri teh letih potrebujem precej časa, da se mi kolena spočijejo. Sicer pa razgibana proga za pravega tekača ni problem.«

Med navdušenjem in dehidracijo

Pri izvedbi maratona so pomagali številni prostovoljci. Njihova vodja Megan Božič, sicer študentka Turistice, je povedala: »Letos nas je okoli 900, največ je gasilcev, upokojencev in študentov. Od tekačev je več kot 500 tujcev, največ Italijanov, Hrvatov, Avstrijcev, Madžarov in Skandinavcev. Med prostovoljci je 37 Petrinih angelčkov, študentje Fakultete za zdravstvene vede, ki so na najbolj kritičnih delih proge in prvi priskočijo na pomoč – na klancih, ob koncu trase ...«

Tatiana Vötsch se je pripeljala na maraton iz okolice Dunaja. »Prvič sem na istrskem maratonu. Težko se odločim, kateri tek mi je najbolj pri srcu. Zadnji vzpon se mi je zdel že kar malce prehud. Sicer pa je tu neverjetno vzdušje. Z možem bova spet prišla.«

Na celotni trasi je bilo tudi 21 reševalcev iz vode in celo potapljačev, ki pa se jim včeraj ni bilo treba zmočiti. Je pa zato imela nekaj več dela 45-članska medicinska ekipa, ki jo je vodil vodja reševalne službe slovenske Istre Igor Crnič. Do popoldanskih ur so obravnavali 33 primerov; v glavnem so to bile lažje poškodbe in dehidracije, dva človeka so morali odpeljati v bolnišnico. To je bilo vseeno bolje kot lani, saj ni bilo treba nobenega oživljati in ni bilo zastojev srca.

Predsednica organizacijskega odbora maratona Marijana Sikošek je ocenila, da so po številu prijavljenih tekačev dosegli končno število in ga prihodnje leto ne nameravajo povečati. »Raje se držimo načela, da imamo nekaj manj tekačev, pa zanje dobro poskrbimo. Ta prostor ima določene omejitve. To je najprej fizični prostor, širina trase, poti, parkirišča, ceste, logistika. Izolske turistične zmogljivosti so bile polno zasedene. Po naših podatkih je prišlo več kot 20.000 udeležencev in njihovih spremljevalcev.«