Kuvajtčan Maksove luknje ni kupil prepoceni

Stečajni upravitelj od nekdanjega direktorja družbe ZIM Franca Bebra in nadzornikov ne bo dobil slabih 600 tisočakov.

Objavljeno
15. november 2015 18.56
tre-MAKS
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
Maribor – Sodišče je odločilo, da družba ZIM razvpite Maksove gradbene jame arabskemu poslovnežu Hilalu Arnaoutu ni prodala pod ceno. Tožbo stečajnega upravitelja ZIM Igorja Goršeta, ki je od nekdanjega direktorja Franca Bebra in šestih nadzornikov terjal 576.920 evrov, je zavrnilo.

»Drugače skoraj ne bi moglo biti. Stečajni upravitelj ima pač svoj pogled na to, a družba ZIM je bila takrat v krizi in to je bila dobrodošla možnost,« se je na zanj ugoden sodni razplet odzval Beber. Na vprašanje, ali je imel možnost kakor koli vplivati na višino kupnine, pa je odvrnil: »V sredini je bil del parcele v lastništvu Mestne občine Maribor. Kdo bo to kupil v takšnem stanju?«

Ni skrivnost, da sta posel z Arnaoutom v Kuvajtu sklenila župan Andrej Fištravec in njegov vsestranski honorarni svetovalec Marko Kovačič. Z besedami: »Prodali smo znamenito luknjo,« je Fištravec javno sporočil, da se je znebil gradbene jame, kjer bi za časa evropske prestolnice kulture leta 2012 moralo stati Mariborsko kulturno središče (Maks), ki sta ga velikopotezno načrtovala prejšnji župan Franc Kangler in režiser Tomaž Pandur.

Formalna lastnica zemljišča, družba ZIM, je zanj iztržila 610.000 evrov, a ji prodaja ni kaj prida koristila, saj je bila parcela njeno ključno premoženje. Občina Maribor, sicer 98,34-odstotna lastnica ZIM, je odstopila od sofinancerske pogodbe za Maks in ZIM je posledično ostal brez denarja za plače, zato je aprila lani zdrsnil v stečaj.

Pol milijona manj od ocenjene vrednosti

Stečajni upravitelj Gorše je prepričan, da je nekdanje vodstvo podjetja zemljišče prodalo prepoceni, zato se je s tožbo spravil na Bebra in takratni nadzorni svet, ki so ga sestavljali Vladimir Krajcer, Niko Jandl, Matevž Grajfoner, Matjaž Mihelak, Olga Kapun in Stanislav Tomše. Cenilec je izračunal, da je zemljišče vredno 1,1 milijona evrov, in ne 610.000 evrov, kolikor je plačal Arnaout, ki ga zdaj prodaja za isto ceno, saj z gradnjo franšize ameriške univerze, kot kaže, ne bo nič.

V Goršetovem imenu je tožbo vložil odvetnik Željko Kranjc, ki bo stečajniku zdaj predlagal pritožbo zoper sodbo. Po njegovih besedah sodnica Sonja Novak meni, da je bila odločitev za prodajo nepremičnine pravilna, saj so bili z njo povezani stroški preveliki za družbo ZIM. »Kako so do teh stroškov prišli, pa je problem,« pravi Kranjc.

ZIM je od občine vsak mesec prejemal 27.000 evrov, vendar to po prepričanju sodnice ni zadoščalo, čeprav teh stroškov nasprotna stran ni znala povsem natančno opredeliti, pravi Kranjc. Priložila je izvleček revizijskega poročila, da so stroški, povezani s sanacijo gradbene jame, znašali 157.000 evrov na leto. »To mi ne gre skupaj,« vztraja Kranjc, saj preprost izračun pokaže, da je ZIM ob mesečnem nakazilu v višini 27.000 evrov prejel 324.000 evrov na leto.

Tudi z določitvijo vrednosti zemljišča, za katerega je ZIM Vegradu leta 2011 plačal kar 2,2 milijona evrov, se odvetnik ne strinja s sodnico Novakovo. Ta je po njegovih trditvah povsem verjela tožencem, ki so dejali, da je bila cena sprejemljiva: »Logično je, da bo vseh sedem toženih strank skladno potrdilo, da se jim zdela cena sprejemljiva. A cenilec je edini, ki naj bi postavil pravo tržno vrednost.« In ta je upošteval tudi vpliv recesije, zagotavlja Kranjc.

Polomijo naprtili državi

Neuresničene Kanglerjeve in Pandurjeve želje so sprožile še en spor. ZIM v stečaju je izpodbijal sporazum, ki sta ga Mestna občina Maribor (MOM) in ZIM podpisala le dva dneva pred stečajem ZIM in v njem polomijo okrog Maksa družno naprtila državi. Tudi v tem primeru je insolventno podjetje na sodišču zastopal odvetnik Kranjc, ki je povedal, da je sodnica Sanja Tomažič zavrnila izpodbojno tožbo, s katero je želel sporazum postaviti na trhle temelje.

Po njegovih besedah se je sodnica postavila na stališče, da se ZIM s podpisom sporazuma ni odpovedal nobenemu odškodninskemu zahtevku, zato zdaj razmišlja, ali se je sploh smiselno pritožiti. Njegov cilj je bil prav to, dobiti podlago za morebitno odškodninsko tožbo zoper MOM, katere temelj bi bila pogodba o sofinanciranju. Ali jo bosta s stečajnikom Goršetom vložila, še ni jasno, zadeva je namreč dvorezen meč, saj ni nujno, da bo sodnik, ki bi primer obravnaval, menil enako kot sodnica Tomažičeva.