Tiskane izdaje
Že Mihail Vanin, nekdanji prvi mož ruskega zveznega carinskega urada, kjer ima korupcija tako rekoč domovinsko pravico, ni bil najboljša izbira, prihod Dokuja Zavgajeva pa bi bil naravnost sramotno norčevanje iz žlahtnega diplomatskega poklica. Mar sodelavec okupacijske oblasti, ki je (neposlušno) Čečenijo v dveh vojnah malodane zravnala z zemljo in pomorila skoraj 200.000 ljudi, res lahko postane veleposlanik v demokratični državi?
Doku Gapurovič Zavgajev, zdajšnji generalni direktor ruskega zunanjega ministrstva, ki bo decembra dopolnil 69 let, je izjemno sporna osebnost. V sovjetskih časih je bil poldrugo desetletje drugi sekretar partije v takratni Čečensko-Inguški republiki. Do leta 1989, ko se je končno povzpel na sam vrh in postal prvi Čečenec na položaju generalnega sekretarja v republiki. In brž poskrbel za prijatelje in sorodnike iz dveh vplivnih teipov (rodovnih skupnosti) svojih staršev, ki so čez noč dobili najvplivnejše položaje v Groznem in v lokalnih skupnostih.
Z razpadom Sovjetske zveze, ko je vodenje čečenskega boja za neodvisnost prevzel Džohar Dudajev, je Zavgajev seveda zbežal iz Groznega. Tja se je vrnil potem, ko so ruski tanki po izbruhu vojne leta 1994 že mrcvarili nesrečno Čečenijo in poslali v beg vsaj pol milijona ljudi. Predsednik republike - ne da bi o tem povprašal svoj narod - je postal pozimi leta 1995, le nekaj mesecev po masakru v vasi Samaški, kjer je ruska vojska pobila in zažgala vso vas. Krvavi ples so uprizorili pripadniki elitne Sofrinske brigade notranjega ministrstva, toda za pokol ni do danes odgovarjal nihče. In za vse druge zločine tudi ne.
Ruska vojska je prvo čečensko vojno izgubila. Predsednik Zavgajev se je zadnje tedne spopadov, ki so se končali avgusta 1996 s sporazumom iz Hasavjurta, skrival v ruskem oporišču na letališču v Groznem. Zato se ga je med Čečenci že tedaj oprijel vzdevek Doku Aeroportovič. Po porazu se je z ruskimi četami kajpak umaknil v Moskvo, od tam pa so ga poslali na varno v Tanzanijo, kjer je kot ruski veleposlanik prebil sedem let. Medtem je Moskva septembra 1999, le nekaj tednov zatem, ko je Vladimir Putin postal zadnji Jelcinov premier, v Čečeniji začela novo vojno in dokončala tisto, kar ji ni uspelo v prvem naletu.
Doku Zavgajev, doma iz ravninskega Nadterečnega rajona Čečenije, zdaj prihaja za veleposlanika v Slovenijo. Si predstavljate, da bi Norveška Vidkuna Quislinga po drugi svetovni vojni namesto pred eksekucijski vod v trdnjavi Akershus poslala za veleposlanika v osvobojeno Evropo?
Na dlani je, da se Moskva norčuje iz Slovenije in Evropske unije. Tudi zaradi neodločne in mlahave bruseljske ostpolitik z delovnim naslovom Ne dražite Rusije, ki je v zadnjih letih prav zaradi takšnega odnosa »obrodila« bogate sadove. Začelo se je s plinsko vojno napovedjo Ukrajini - in posredno vsej Evropi - ter s tanki v Gruziji, zdaj pa se nadaljuje s sokrivcem za zločine v Čečeniji kot veleposlanikom v eni manjših članic Unije. Se bo majhna Ljubljana znala upreti in reči ne veliki Moskvi?
Iz torkove tiskane izdaje Dela
