Tiskane izdaje
Ljubljana – Znano dejstvo je, da ženske tudi v razvitem svetu še vedno zaslužijo manj in zasedajo manj vodilnih položajev kot moški. Nič bolje se ne godi umetnicam, ki so bile v zgodovini oropane razmer za ustvarjanje, ko pa so ustvarjale, najpogosteje niso bile sprejete v umetniški kanon. Tako kot v EU in ZDA tudi v Sloveniji uvajamo številne ukrepe, namenjene zmanjševanju neenakosti med spoloma. Kako uspešni smo pri tem na področju umetnosti?
Prenovljeni zakon o Prešernovi nagradi, ki med drugim predvideva spolno uravnoteženost strokovnih komisij za podeljevanje nagrad, je eden od poskusov izboljšanja položaja umetnic. Gre za uveljavljanje tako imenovanih ženskih kvot v organih odločanja. Kako razumeti ta ukrep? Če sodimo po odgovorih naših sogovornikov in sogovornic, kvote niso najboljši način razreševanja slabšega položaja umetnic, a so – vsaj po prepričanju večine – prvi korak k odpravi krivic.
Umetnost nima spola
Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada (UOPS) Vinko Möderndorfer je kritik kvot še posebno zato, ker je zakonodajalec takšno določilo vnesel brez posvetovanja z UOPS. Priznava, da moški v svetu obvladujejo pozicije moči, obenem pa opozarja, da pri nas v gledališčih na umetniško-vodstvenih položajih najdemo predvsem ženske. »Je to slabo? Je to dobro? Takšna vprašanja si je popolnoma nesmiselno postavljati. Tudi ženske, tako kot moški, so sposobne in nesposobne, uspešne in neuspešne,« podarja. Spol po njegovem ni prednost in zagotovilo kakovosti dela. Opozarja pa, da niti spol, niti spolna usmerjenost, niti verska in nacionalna pripadnost ... ne smejo biti nikoli nikakršna ovira.
Vinko Möderndorfer med govorom ob podelitvi Prešernovih nagrad. Foto: Leon Vidic/Delo
Ključen kriterij pri sestavljanju strokovnih komisij bi po njegovem morala biti strokovnost, sicer obstaja velika nevarnost, da bo o članstvu odločal spol. Prav tako UOPS nasprotuje zakonski zahtevi, da morajo strokovne komisije podati predloge za Prešernove nagrade tudi na podlagi spolne uravnoteženosti. »Se pravi, da lahko izpade kakovostna umetnica ali umetnik samo zato, ker strokovna komisija ne sme predlagati dveh žensk ali dveh moških.« Nagrade morajo dobiti umetniki in njihova umetnost, je prepričan Möderndorfer.
Programska vodja Mesta žensk, plesalka in koreografinja Teja Reba se strinja s tem, da postavljanje žensk na vodilne položaje še ne prinaša sprememb. A je v nasprotju z Möderndorferjem prepričana, da je spolna uravnoteženost v upravnih, nadzornih odborih, komisijah in vodstvih nujen ukrep, saj opozarja na realen problem žensk – ki ga večinoma ne opazimo in mu ne posvečamo pozornosti.
Kritična je predvsem do argumenta, ki kvote zavrača v imenu umetniške odličnosti in kakovosti, češ da spol pri teh ne igra vloge. »To je zelo naivna trditev ljudi (moških in žensk), ki nimajo pojma o zgodovini in ki ne vidijo dlje od svoje ozke partikularne izkušnje.« Če k temu prištejemo še podatke nekaterih tujih medijev (denimo revije Artnet), ki kažejo, da tudi umetniška odličnost ženskam ne zagotavlja enakovrednega položaja v umetniškem sistemu (v institucijah ali na umetniškem trgu), očitno pri neenakosti med spoloma ne gre le za problem kakovosti.
Kvote kot stigma
Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, prav tako misli, da so kvote nujen prijem, čeprav ne povsem neproblematičen: »Leta 1999, ko sem bila članica žirije Beneškega bienala, smo danes uveljavljeni umetnici Monichi Bonvicini in še štirim mladim italijanskim umetnicam podelili zlatega leva. Bonvicinijevi nagrada ni pomenila kaj dosti, saj se ji je zdelo, da so bile izbrane zato, ker so ženske, ne pa zato, ker so bile dobre umetnice. To, kar so napravile, je postalo drugorazredno, kar se v Benetkah pogosto dogaja zaradi te ali one identitete. Umetnice ali umetniki se zato včasih počutijo ponižane, ne ocenjuje se jih po tem, kar delajo, ampak po tem, kar so glede na eno ali pa drugo identiteto.«
Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Foto: Jure Eržen/Delo
Tudi sama kot članica številnih mednarodnih žirij in delovnih telesih včasih doživi, da jo nekateri obravnavajo glede na spol ali glede na to, da prihaja iz Vzhodne Evrope, ne pa glede na to, kar počne. »Mačizem je na Zahodu večkrat potlačen in še zlasti med umetniki in intelektualci vlada politična korektnost, ki pa zdrži samo deloma. Prav neverjetno je, kako se znajo kultivirani zahodni moški hitro povezati v nekakšne fantovske zveze in skupaj nastopiti proti ženski, če jih ta kakorkoli ogroža. Na vzhodu je to samo bolj neposredno,« pravi Badovinčeva.
Dejstvo, da so pri nas tudi v muzejih na vodilnih položajih ženske, pripisuje temu, da so te ženske dobre voditeljice in imajo vizijo: »Nikoli nisem imela občutka, da sem bila izbrana za direktorico, ker sem bila ženska ali da je to kakorkoli vplivalo na izbor.«
V literarnem getu
Tanja Tuma, založnica in pisateljica, problem zaznava predvsem na literarnem področju in podpira novelo zakona o Prešernovih nagradah: »Z redkimi izjemami so bili nagrade deležni moški, čeprav lahko z mirno vestjo trdim, da v resnici več pišejo in ustvarjajo ženske.« A tudi sama opozarja, da kvote niso cilj ali rešitev sama po sebi. Po njenem je problem mizoginija, ki je »življenjsko načelo ne le številnih moških, temveč tudi mnogih žensk«. Ta problem lahko reši samo politika s sistemskim pristopom – z vzgojo za enakopravnost in sožitje med spoloma, ki bi se moral začeti v najzgodnejših letih izobraževanja.
Tuma problem vidi tudi na ravni učnih načrtov za pouk slovenščine. »Od vrtca do mature so besedila književnic vključena v pouk le kot izbirne vsebine, ostajajo na obrobju in se z veliko težavo prebijejo v kanon, čeprav je njihov literarni uvid enako pomemben kot tisti moških kolegov. Tako se ustvarjajo ločena literarna polja, ločene družbe, geta,« je prepričana.
Zapostavljenost žensk v umetnosti zahteva večplasten odgovor, pravi Reba: od opozarjanja na žensko problematiko, izboljševanja razmer za delo, zakonske spremembe do spremembe mentalitete. Pri tem pa poudarja, da ne gre izključno za vprašanje spola, gre tudi za generacijsko vprašanje in za vprašanje pozicij moči znotraj različnih področij: v klasični, zabavljaški in sodobni umetnosti, med tako imenovanim javnim in nevladnim sektorjem, kar je povezano tudi razdeljevanjem sredstev. »S tem pa se vrnemo na vprašanje ekonomije in ideologije. Če pogledamo skozi to perspektivo, so ženske na splošno še vedno na slabšem.«
