Ladjedelniški festival

Kaj imajo skupnega ladjedelništvo, haaški tribunal, kmetijstvo in meja s Slovenijo? Na prvi pogled prav nič, sodijo pa vse te neprijetne zgodbe v veliki predalnik na sedežu hrvaške vlade, na katerem piše Evropska unija. V Banskih dvorih ga ne odpirajo radi, saj je poln dosjejev, ki niso v čast hrvaški evropski zgodbi. Če so slovensko-hrvaški odnosi in topniški dnevniki iz operacije Nevihta, ki jih zahtevajo haaški tožilci, zdaj nekoliko v ozadju, so se v ospredje naposled prebile tiste manj politično in bolj gospodarsko obarvane teme. Te so za Hrvaško v resnici veliko pomembnejše od tega, kje bo potekala meja in ali so Knin čezmerno obstreljevali, saj se bodo neposredno dotaknile tudi usod stotine hrvaških družin.

Kmetijstvo, na primer, še sploh ni stopilo na pot evropske preobrazbe, pa kmetje s traktorji že orjejo po glavnem mestu; kmalu naj bi v znamenje protesta zaradi nizkih odkupnih cen zaprli še državne mejne prehode. Kako se bo vlada spopadla z neuresničljivimi obljubami, ki jih je dala kmetom; ali bo zmogla ustaviti milijonske dotacije, ki drsijo iz proračuna, in ali bo lahko kmete ustrezno pripravila na povsem drugačne evropske razmere, sta vprašanji, na kateri odgovorov še nekaj časa ne bo. Se pa te dni obeta razplet še ene zelo vroče evropske zgodbe. Po več kot letu dni pogajanj z evropsko komisijo je hrvaška vlada pred tedni le razglasila prodajo številnih ladjedelnic, ki jih je, razen puljskega Uljanika, pri življenju vzdrževala z milijardami proračunskih kun.

Ker takšnih državnih podpor Unija ne dopušča, je zadrževala odprtje pogajalskega poglavja o tržnem tekmovanju; zdaj menda ovir ne bi smelo biti več. Večino ladjedelnic bodo morebitnim domačim oziroma tujim kupcem prodali za eno kuno, ti pa se bodo odločali, ali bodo prevzemali tudi dolgove, za katere jamči država, oziroma bodo morali predložiti dolgoročne načrte in zagotoviti dovolj denarja za prenovo ladjedelnic. Interesentov za ladjedelnice – te so v hudih težavah in velikih dolgovih – je res veliko, a se mnogi bojijo, da se bo ponovila »hrvaška zgodba«. Da si bo torej kdo za nekaj fičnikov prigrabil velikansko (nepremično) bogastvo.

Takšne bojazni so povsem upravičene. Za začetek že zato, ker so med ponudniki tudi ljudje s sumljivo preteklostjo, sicer pa so podobno lastninjenje, ko so kupci za nekaj kun prišli do velikanskega premoženja, Hrvati že doživeli, denimo s Sunčanim Hvarom. Strah je toliko večji, ker se večina ladjedelnic prodaja za kuno, stojijo pa na privlačnih obalnih lokacijah, ki se razprostirajo na tisočih kvadratnih metrih, ki bi jih lahko z nekaj malverzacijami (to je na Hrvaškem prej pravilo kot izjema) nenadoma spremenili v nekaj povsem drugega. Čeprav se to naj ne bi zgodilo, nihče ne daje trdnih zagotovil, da bodo takšne namere preprečili in strogo kaznovali; spremembe namembnosti zemljišč pa, denimo, nihče ne izključuje.

Več preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.