Lahko Obama meče trojke?

Washington - Pred dobrim tednom je svet obkrožil posnetek enajstletnega Damona Weaverja, ki je intervjuval ameriškega predsednika Baracka Obamo. Damon je kot novinar televizije KEC TV News - televizijskega programa osnovne šole Kathryn E. Cunningham v mestu Canal Point na Floridi - prvič zablestel v kratkem intervjuju z današnjim podpredsednikom ZDA Josephom Bidnom. Za pogovor z Obamo se je bojeval od lanske jeseni. Danes sta oba njegova »homeboya«.

Zgodbo o Damonu Weaverju smo v našem tedniku objavili februarja. V inavguracijskem tednu smo se namreč sestali z njim in njegovim učiteljem Brianom Zimmermanom. Deček je bil tedaj prepričan, da bo Obamo gotovo intervjuval, češ da je to le vprašanje časa. Njegovo prepričanost smo vzeli zares, on pa nam je obljubil, da ga bomo potem, ko se mu bo uspelo prebiti do samega predsednika ZDA, lahko intervjuvali po telefonu.

Z njim smo se pogovarjali na prvi šolski dan in deček je bil temu primerno nagajivo razpoložen. Tako je v pogovor nekajkrat vskočil Zimmerman, brez katerega se intervju v diplomatski sobi Bele hiše brez dvoma ne bi zgodil. Damonu je ves čas stal ob strani, pisal je prošnje Beli hiši, se dogovarjal za intervjuje na televizijskih postajah CNN, ABC, MSNBC in podobno. Ker Damon živi v Pahokeeju, enem najrevnejših floridskih mest, ki ga obenem pestijo številni umori in nasilje, mu predsednikovi možje niso le izpolnili sanj, temveč so ga bržčas rešili tudi neobetavne prihodnosti.

Na intervju s predsednikom Barackom Obamo si se dobro pripravil, toda videti je bilo tudi nekaj živčnosti, kar ni v tvoji navadi. Kako to?
Ker je predsednik Združenih držav Amerike. Poleg tega so bili povsod naokrog pripadniki tajne službe, predsednik pa je zelo visok mož in najpomembnejši človek v ZDA.

Si ga vprašal vse, kar si ga želel vprašati?
Da, gospa.

Če bi dobil še en intervju, bi ga verjetno vprašal še kaj.
Če bi dobil še en intervju, bi ga vprašal vse, kar sem ga hotel vprašati.

Kaj na primer?
V bistvu sem ga vprašal vse.
Brian Zimmerman: Zastavil mu je vsa vprašanja s seznama, na katerem jih je bilo enajst. Za pogovor so nam dali na voljo deset minut, Damon je končal v devetih. Kar precej časa je preživel s predsednikom.

Se zavedaš, koliko novinarjev po svetu ti zavida tvoj intervju?
Mhm.

Zakaj meniš, da je tebi uspelo, njim pa ne?
Verjetno zato, ker sem se zelo trudil in se trdo bojeval, ker nisem in nisem odnehal. In potem se je končno zgodilo.

Je bilo težko? Misijo si začel pred enim letom.
Pred skoraj enim letom.

Vendar si ves čas vedel, da ga boš nekoč lahko intervjuval?
Ne. Toda najbrž sem dobil intervju zaradi svojega nasmeha.

Kako se vama je po skoraj letu dni naposled uspelo prebiti do Obame?
Zimmerman: Ko sem se vrnil s počitnic, sem med elektronskimi sporočili našel pošto moje kontaktne osebe v Beli hiši. Zanimalo ga je, ali bi bil Damon dva dni pozneje, v četrtek (13. avgusta, op. p.), na voljo za intervju s predsednikom. Poglavitni razlog za intervju je bila predsednikova napoved nagovora vseh šoloobveznih otrok, ki ga bo imel 8. septembra. Pomislili so na Damona, ker je najbolj slaven osnovnošolski novinar v Ameriki, zato se jim je zdelo primerno, da predsednik prav z njim govori o šolskem sistemu. Intervju bi se tako moral vrteti zgolj okrog izobraževanja, a sem jih prepričal, da je Damon predsedniku smel zastaviti tudi nekaj vprašanj, ki se niso dotikala te teme. Denimo tisto o Pahokeeju, kjer je na ulicah videl veliko streljanja in nasilja. Rekel sem, da bi se Damon prodal, če mu tega vprašanja ne bi mogel zastaviti. Strinjali so se in vprašanje je ostalo.

Najbrž je bil tako dolg boj za intervju za vas precej naporen.
Zimmerman: Po počitnicah nisem bil čisto prepričan, ali imam dovolj moči, da bi še naprej pritiskal in pritiskal za intervju. Tako je bilo e-pismo mojega kontakta iz Bele hiše, ki je prišlo tik pred začetkom pouka, pravi blagoslov, saj sem si lahko nekoliko oddahnil. Zdaj se lahko bolj osredotočim na druge otroke, ki sodelujejo pri našem novinarskem šolskem programu. Damon bo z mano še eno leto, ker se je veliko naučil, pa bo lahko pomagal tako meni kot drugim šolarjem. Njegovo ime nam bo odprlo vrata, da bomo intervjuvali še koga, kar bo koristilo tudi njegovim vrstnikom.

Ste bili pred intervjujem prav tako živčni?
Zimmerman: Živčen sem bil bolj kot Damon. On je imel nekaj treme, dokler ni začel govoriti o mangu, potem je bil v redu. Med intervjujem sem bil zelo srečen, nisem verjel, da se res dogaja. Zelo čudna, nadrealistična izkušnja.

Damon, s predsednikom sta največ govorila o šolskem sistemu. Meniš, da bo lahko kaj spremenil?
Lahko bo spremenil veliko, ker je prvi temnopolti predsednik in se zdaj ukvarja z zdravstvenim sistemom. Menim, da ne bo spremenil šolskih kosil. Rekel pa je, da bi morala biti boljša, kot so zdaj.

Bodo bolj zdrava?
Mislim, da bodo boljša. Ker sem intervjuval predsednika, je to obema prineslo več medijske pozornosti.

Kaj pa tvoji prijatelji v šoli? Tudi oni jedo slaba kosila.
Ja, kosila so res ogabna. Jaz bi rad imel vsak dan za kosilo pomfrit in mango.
Zimmerman: Kadarkoli se z Damonom voziva mimo nasadov mangovcev, govori samo o mangu in kako zelo ga ima rad. Prav tako pomfrit, zato je to povedal tudi predsedniku.

Pa učitelji? Vas bodo bolje učili ali so že zdaj super?
Že zdaj so super, a lahko bi bili še bolj super.

Predsednik Obama je priznal, da ne more več zabiti koša. Si bil razočaran?
Ne, ker se že stara.

Kako bosta potemtakem igrala košarko, ko pride v Pahokee?
Zanima me, ali zna metati trojke.

Če je že star, bo težje metal trojke.
Res ne vem. Odvisno od njegovega zapestnega loka.

Ko si intervjuval podpredsednika Josepha Bidna, si rekel, da je bil zelo gostobeseden. Je bil tudi Obama?
Ne, on je bil v redu. Gostobeseden je bil le pri prvem vprašanju. Porabil je kar dve minuti.

Tebi se je najbrž mudilo, ker si imel samo deset minut.
Ni se mi mudilo, ker smo pri vprašanjih, ki niso bila nujna, naredili pike. Če bi nam rekli, da moramo pohiteti, bi ta vprašanja lahko preskočil in se osredotočil samo na pomembna.

Dobro si se organiziral. Ti je tvoj učitelj Brian pomagal?
O, to pa ne! Šalim se.

Bi ti uspelo priti do cilja brez njega?
Ne, mislim, da ne.

Kako vam ga je uspelo v dveh dneh pripraviti na tako pomemben intervju?
Zimmerman: Damon je bil že davno pripravljen. Vprašanja sva pripravila med Obamovo volilno kampanjo, saj smo kar naprej prosili za intervjuje in hodili na dogodke, kjer bi nam morda lahko namenili kakšno minuto s predsednikom. Zato smo morali biti vedno pripravljeni.

Aprila si dobil polno štipendijo univerze v Alabami, kjer boš nekoč študiral novinarstvo, že letos pa si tam obiskoval posebne tečaje. Česa si se naučil?
Učil sem se o enačbah, branju in učili so me o novinarstvu. Dali so mi tudi službo na tamkajšnjem igrišču za golf. Pa ladjo sem vozil.

Tako mlad?
Že trikrat v življenju sem vozil ladjo. Prvič, ko sem bil star deset let.

Tvoja mama mora biti ponosna nate. Verjetno tudi malce v skrbeh.
Moja mama je zelo ponosna name. Meni, da bom prišel daleč, če bom tako nadaljeval.

Pa boš?
Da, poskusil bom.

Se veseliš vrnitve v resnično življenje, v šolo?
Zelo si želim vrnitve, a se je ne veselim preveč.

Ko si za francoske osnovnošolce pripravil videoprispevek, si dejal, da bi rad postal pilot, delavec v Burger Kingu, učitelj, ravnatelj, igralec ameriškega nogometa, košarkar, nogometaš, računalniški umetnik ... To je veliko poklicev.
Vedno imam abecedni načrt - a, b, c, d, e, f in tako dalje.

Zimmerman: Kaj je tvoj načrt a, Damon?
Moj načrt a je, da bi postal novinar. Moj načrt a je, da bi delal za revijo v Sloveniji. Šalim se, a ne, da bi vas očaral.

Kako boš vse to dosegel?
No, čisto vse na svetu se ne more uresničiti, zato menim, da moram imeti rezervne načrte. Drugi poklici so moje rezerve.

Ko sva se pogovarjala januarja, si rekel, da bi rad postal predsednik Združenih držav. Si to še želiš postati?
To je moj načrt c.

In načrt b?
Da bi postal pilot vesoljske ladje.

Pa ti je Obamova služba še všeč ali imaš dvome?
Imam nekaj dvomov, vendar bi si želel živeti v Beli hiši, prav tako menim, da je kul biti predsednik, čeprav to zahteva ogromno dela.

Si se po intervjuju družil s predsednikom?
Nekaj fotografij sem naredil, dobil njegov avtogram, se rokoval z njim in se še kakšno minuto ali dve pogovarjal. Spoznal sem predsednikovega psa Boa. Je zelo lep pes, ki upošteva predsednikove ukaze.

Kako so te sprejeli prijatelji, sosedje in drugi znanci, ko si se vrnil iz Washingtona?
Zelo dobro. Novinarji so bili povsod. Pohvalili so me, da sem intervju dobro opravil.

Meniš, da to, kar počneš, pomaga tvojemu mestu?
Da. Pomaga mu, ker je Pahokee zdaj deležen več medijske pozornosti. Zdaj tu gradijo hotel, nogometni stadion in še marsikaj.

Bo odslej kaj varnejši?
Verjetno bo malce bolj varno.

Kaj je tvoj naslednji cilj? Košarka s predsednikom?
Igrati košarko s predsednikom in poskušati intervjuvati nekatere igralce ameriškega nogometa.


Več v Delovi prilogi Mag