Tiskane izdaje
Odstotek oseb s težavami v duševnem zdravju se tudi v Sloveniji povečuje premo sorazmerno s poglabljanjem gospodarske krize. Žal se še vedno vse preveč takšnih stisk konča s samomorom. Pri nas iskanje psihiatrične pomoči ostaja tabu, oseba s psihično motnjo pa stigmatizirana.
»Samomorov se ne moremo rešiti, pa če se ubijemo,« je že pred leti izrekel pokojni dr. Andrej Marušič, ki je tej občutljivi temi posvetil večji del svojega ustvarjalnega obdobja. Čeprav se je umrljivost zaradi samomora pri nas v zadnjem desetletju nekoliko zmanjšala, se še vedno uvrščamo tik pod neslavni vrh držav Evropske unije, za Litvo, Madžarsko, Estonijo in Latvijo, ter med prvo deseterico v svetovnem merilu. Tudi po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) postaja samomorilnost težava in čedalje večje breme razvite družbe. Po njenih podatkih spada samomor med glavne vzroke umrljivosti, saj statistika kaže, da po lastnem življenju vsako leto seže od deset do 20 milijonov ljudi, kar pomeni, da vsakih 30 do 40 sekund umre en Zemljan. Samo v zadnjem desetletju je zaradi samomorov umrlo že več kot deset milijonov ljudi po svetu. Podatki še kažejo, da se je v zadnjih 45 letih število tovrstnih smrti povečalo za 60 odstotkov, SZO pa ocenjuje, da se bo do leta 2020 povečalo za še polovico.
Po podatkih slovenskega Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) si je življenje lani vzelo 437 Slovencev. Če statistiko pogledamo natančneje, se pokaže, da je med njimi dve tretjini moških. Samomor je pogostejši v severovzhodnih predelih države, kjer letni samomorilni količnik doseže tudi do 50 smrti na 100.000 prebivalcev. Med najbolj prizadetimi regijami so Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska, najmanj samomorov pa se še vedno zgodi na Primorskem.
Oseba, umrla zaradi samomora, je v Sloveniji stara povprečno okoli 50 let. Precej mlajši so tisti, ki poskusijo storiti samomor, vendar dejanje preživijo. A kljub temu je z njimi povezana statistika strah vzbujajoča. V Sloveniji je sucidiarnost med mladimi do 25. leta eden izmed treh glavnih vzrokov za smrtnost. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo predvsem s težavami mladih, ugotavljajo, da otroci, stari od 14 do 19 let, pogosto trpijo za depresijo. Ta je lahko posledica težav v družini, v šoli, med vrstniki, pogosto pa tudi hujših zlorab.
Pogostost in dinamika samomorilnosti v Sloveniji je tudi ena od oblik naše dediščine. »Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženima skupinama prebivalstva, to je med duševno bolnimi in alkoholiki, vendar je to področje še precej neurejeno, ustrezno usposobljenih strokovnjakov je premalo. To ljudi s težavami sili v iskanje psihološke pomoči, ki jo na trgu ponujajo tudi ljudje, ki za to niso ustrezno usposobljeni,« opozarja predsednica Zbornice kliničnih psihologov Sana Čoderl in nadaljuje: »Ker je kliničnih psihologov v Sloveniji premalo, ljudje, žal, iščejo pomoč za svoje težave zunaj zdravstvenega sistema, v katerem so storitve psihološke pomoči in psihoterapije nenadzorovane. Pri nas se lahko vsakdo, ne glede na izobrazbo, imenuje psiholog ali psihoterapevt. Ljudi v stiski bi rada opozorila, da je naziv klinični psiholog zaščiten, torej ga lahko uporabljajo samo strokovno usposobljene in na ministrstvu za zdravje registrirane osebe.«
Prav zato si na zbornici želijo, da bi odgovorni dojeli pomen zaposlitve večjega števila kliničnih psihologov, ki bi pravočasno in primerno lahko dali pomoč vsem, ki jo potrebujejo. Predvsem pa bi bilo, po njihovem prepričanju, treba vsakomur zagotoviti dostopnost do storitev kliničnih psihologov na primarni ravni zdravstvenega sistema, neposredno v ambulantah zdravstvenih domov.
Kot vsako leto se zaznamovanju svetovnega dneva preprečevanja samomora tudi letos pridružuje društvo Ozara Slovenija, ki daje pomoč in podporo osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem. Na štirih lokacijah po državi bodo za vsako izgubljeno življenje v lanskem letu postavili par hišnih copat, ki simbolizirajo intimni prostor vsake preminule osebe.
