Kolikor je še ostalo samskih domov, so zelo slabo zasedeni

Lastniki so propadli, stanovalci so se razgubili. Nekateri domovi so predelani v stanovanja, nekaj je zapuščenih.

Objavljeno
19. september 2014 11.34
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama

Ljubljana – Abdija Duraković prebiva v samskem domu že 37 let. Z bratrancem Mehom, ki vozi taksi, stanujeta v sobi 320 skupaj že 30 let. Takšnih veteranov je v domu ljubljanske Snage še nekaj. V tem času jima je razpadla država, dobila sta vnuke in skoraj dopolnila delovno dobo. Le samski dom ostaja isti. Eden redkih, ki so preživeli razpadanje slovenskega gospodarstva.

Danes je seveda drugače kot v 70. letih, ko se je vselil, pripoveduje Abdija, ko se vzpenjamo po širokih stopnicah v tretje nadstropje. Tam, kjer je bila nekoč kuhinja za več sto delavcev Snage, je danes prostor za druženje s televizijo, z avtomatom za kavo in čaj ter seveda obvezno – red je red, pravi Abdija – kadilnico. Imajo računalnike in internet, ki ga 58-letnik pogosto uporablja, tudi za stike z domačimi v Cazinski krajini. Danes nimajo več štirih obrokov iz centralne kuhinje v pritličju, vendar so v vsakem nadstropju prostorne čajne kuhinje z električnimi štedilniki, na katerih si stanovalci pripravljajo kosila. Po hodniku se širi prijeten vonj po pasulju, nekdo je glasno navil bosansko glasbo, zdi se, da je vse tako, kot je v samskem domu pričakovati.

Abdija plačuje za streho nad glavo dobrih sto evrov na mesec, njegov bratranec Meho, ki ni več pri Snagi, pa okoli 160. V domu na Poljanski, ki lahko sprejme 270 ljudi, jih ta hip prebiva okrog 140, zasedenost je približno 55-odstotna, pravi Luka Bizjak, ki gospodari s Snaginimi nepremičninami. Približno polovica stanovalcev so delavci Snage, ostali delajo drugod. Stanovalci so začeli odhajati, ko se je začelo sesuvati gradbeništvo, spremenila se je tudi struktura zaposlenih, vse več je domačih delavcev, tujci pa si tudi urejajo svoja stanovanja. V sobah zato niso več po trije stanovalci, ampak le po dva, da jim je udobneje, poleg skupnih prostorov so napravili sobice za prehodne goste, njihove upokojence, kadar imajo opravke v Ljubljani. Imajo novo kotlovnico, kopalnice so opremili s pralnimi stroji, v kabelski televiziji je tudi dodatni jugopaket, našteva gospodar objekta.

Takšnih domov skoraj ni več

Zgodba Adbije in njegovega samskega doma pa ni tipična. Takšnih samskih domov, kakršni so rasli vsepovsod po slovenskih industrijskih središčih, dandanes skoraj ni več. Filmski ustvarjalec Metod Pevec, ki je prav od blizu raziskoval razmere v Vegradovem samskem domu v Ljubljani v ulici Vide Pregarčeve, je bil priča številnim spremembam, ki jih je prineslo lastninjene. Sobe, v katerih so bili po trije stanovalci, so se začele prodajati in preprodajati, nekateri novi lastniki so jih oddajali naprej, tako da so vanje stlačili tudi po štiri delavce, drugi so jih prezidavali v minigarsonjere. V enem nadstropju domuje Mladinski dom Jarše, v katerem stalno živi 16 otrok. Tam si sobico večinoma delita dva.

Dve celi nadstropji sta menda odkupila nekdanja vodilna Vegradova uslužbenca, in sobe še naprej oddajala Vegradovim delavcem, ki so pri propadu Vegrada seveda potegnili najkrajšo.

Metod Pevec o tem samskem domu in njegovih stanovalcih pripravlja dokumentarni film. V nedavnemu intervjuju za Poglede je dejal: To, kako je stavba izgubila svoj izraziti delavski karakter, nam pripoveduje tudi o družbenem fenomenu usihanja, izginjanja delavstva, ne nazadnje pa tudi pešanju celotnega gospodarstva.

Vegrad še vedno oddaja

Vegrad, čeprav v stečaju, ima še nekaj prostorov v tem domu, in jih, čeprav je svojim delavcem v povprečju ostal dolžan po 16.000 evrov, kot ugotavlja Pevec, tem istim delavcem še naprej oddaja. Cene se gibljejo od 120 evrov navzgor za mesečni najem, mogoče pa je prespati tudi eno samo noč. V tem domu živi še 35 njihovih delavcev ter peterica drugih stanovalcev; v njihovem velenjskem samskem domu pa je 60 bivših Vegradovcev in šest zunanjih. Podjetje vsem tem ljudem ležišča oddaja, in tako bo, dokler nepremičnina ne bo prodana, nam je odgovorila Nataša Čavš iz Vegrada. Oba objekta so neuspešno že petkrat poskušali prodati na dražbi.

Podobno kot v Vegradovem primeru je bilo tudi propadanje drugih gradbenih podjetij v znamenju lova na nepremičnine. Podjetja, kot so Kraški zidar, Primorje, SCT, GP Bežigrad in druga, so imela prav tako svoje samske domove. V samskem domu Kraškega zidarja v Štepanjskem naselju je bilo pred desetletjem 92 stanovanjskih sob s po štirimi posteljami, po lastninskem razkosanju objekta pa so nekateri novi lastniki natlačili vanje po šest postelj in še nekoliko dvignili ceno ali pa jih preuredili v stanovanjca za oddajanje, se spominja nekdanji upravnik objekta Rajko Jerič. Samski dom je danes prenovljen in ga še vedno oddajajo delavcem, večinoma tujcem z območja bivše Jugoslavije, nekaj stanovanj pa je odkupil ljubljanski stanovanjski sklad. Sklad mestne občine Ljubljana je v dveh desetletjih odkupil vsaj štiri samske domove, med njimi tudi litostrojskega, ter jih predelal v stanovanja. V stanovanja je prenovljen tudi dom v Trbovljah, nekateri, kot v Kranju, samevajo, še nekaj jih je, ki so skoraj prazni.

Malo drugačna usoda kot druge tovrstne objekte čaka bivši samski dom GP Bežigrad na Slovenčevi cesti v Ljubljani, ki sameva že vsaj dve leti. V njem bodo uredili osnovno šolo in vrtec.

Tudi samski dom SCT na Šmartinski cesti ima novega lastnika. Podjetje Astan ga oglašuje na spletu kot objekt z odlično lokacijo poleg nakupovalnega centra BTC, z mesečno najemnino postelje, ki znaša okoli 130 evrov. Novi lastniki so tako kot njihove nepremičnine za medije precej nedostopni. Podatkov, koliko je v Sloveniji še samskih domov, ni mogoče najti, nimajo jih na Zavodu za statistiko, ki vodi le podatke o vseh skupinskih nastanitvah, niti pri gospodarski zbornici ali pri Ajpesu.

Nadzora ni

Samskih domov ne nadzirajo niti stanovanjski inšpektorji na inšpektoratu za promet, energetiko in prostor, ker jih zakon, kot so nam zatrdili, za to ne pooblašča, čeprav je njihov minister skupaj z ministroma za delo in zdravje pred tremi leti izdal poseben pravilnik o nastanitvi tujcev, ki delajo v Sloveniji. Pravilnik določa minimalne bivanjske in higienske standarde za njihovo nastanitev, v njem pa med drugim tudi piše, da potrebujejo denimo tri osebe vsaj 18 kvadratnih metrov za skupno bivanje, medtem ko potrebuje šest oseb že 30 kvadratnih metrov. Koliko samski domovi ustrezajo zahtevam pravilnika, očitno ne preverja nihče.

Največ pregleda nad temi objekti imajo, se zdi, predstavniki Info točke za tujce pri Zavodu za zaposlovanje RS, ki občasno obiskujejo samske domove. Kot ugotavljajo, danes v Ljubljani poleg že omenjenih domov SCT, Vegrada in Snage, delavcem nudijo bivanje še v domovih na Grassellijevi 10, Vojkovi 17 in Knobleharjevi 24 (Savsko naselje, Bežigrad), veliko pa jih živi v večjih hišah zasebnih lastnikov, kakršna je denimo Prenočišča Vodmat na Sketovi 4 (Kodeljevo). V Mariboru so nekajkrat obiskali samski dom na Štrekljevi 24, ki je zdaj prav tako v zasebni lasti. Med stanovalci samskih domov je največkrat srečati državljane nekdanje Jugoslavije, v zadnjem času pa v Kopru tudi Bolgare, pravi Maida Džinić Poljak z Info točke. Kot ugotavljajo tudi oni, je vstop v privatizirane samske domove vse bolj otežen, zato imajo tudi čedalje manj informacij. Domnevajo, da delujejo poleg naštetih še samski domovi na Jesenicah, v Krškem in Novem Mestu. Na spletu je mogoče najti tudi informacije o samskih domovih Slovenskih Železnic v Zalogu, Novem Mestu, Divači in Novi Gorici. Železničarji jih ponujajo tudi zunanjim pravnim in fizičnim osebam.

Iz Delove dokumentacije lahko razberemo, da je bilo leta 1981 samo v Ljubljani 68 samskih domov, skoraj 30 let kasneje, leta 2009, pa jih je ostalo le še 12. Njihovi stanovalci, ki so nekoč prišli v Slovenijo, da bi kopali jarke ali stregli tekočim trakovom, so poniknili; bodisi so v iskanju dela odšli naprej ali pa še kar vztrajajo v skupinskih spalnicah, skriti očem javnosti. Abdija Duraković se bo čez dve leti s skromno pokojnino 506 evrov vrnil v Bosno, potem ko je vse življenje pospravljal naše smeti.