Laže je zavajati z besedami kot z obnašanjem

So bile morda besede ali pa je to bil glas, morda pogled ali nemara na splošno prijetna in zaupanja vredna sogovornikova pojavnost, da smo se mu pustili naplahtati, pa četudi smo ga spremljali pozorno? Sporočilo vselej določa kontekst, a ni vsa resnica v besedah; precejšen del sporočila tiči v telesnem, v nebesedni komunikaciji, ki pa jo bolj kot ne razbiramo po občutku. Verodostojnost sporočil kot tudi zavajanje, trdijo poligrafski preiskovalci, je mogoče oceniti z oceno testirančevih telesnih odzivov, in to ne le pri ugotavljanju suma kaznivega dejanja, ampak tudi lojalnosti in varovanju poslovnih skrivnosti, kar izvaja tudi nekaj slovenskih podjetij. O poligrafski metodi in odkrivanju zavajanja z uporabo poligrafskega instrumenta smo se pogovarjali s psihologinjo dr. Polono Selič, vodilno slovensko poligrafsko preiskovalko in direktorico Inštituta za psihofiziološke študije Pares.

Dr. Polona Selič je leta 2000 je kot prva v Evropi postala članica ameriške akademije forenzičnih znanosti in leto pozneje članica ameriške zveze poligrafskih preiskovalcev, v letih 2001 in 2002 pa je kot glavna inštruktorica vodila poligrafsko šolo pri slovenskem ministrstvu za notranje zadeve, ki je v tem času pridobila mednarodno akreditacijo pri ameriški zvezi. Kot raziskovalka na katedri za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti sodeluje v slovenskih in mednarodnih raziskovalnih projektih, tri leta je bila članica ekspertne skupine Sveta Evrope za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in zlorabljanjem, od leta 2003 pa je docentka za kriminalistiko na fakulteti za varnostne vede. Leta 1999 je v zbirki Sophia Znanstvenega in publicističnega središča v Ljubljani izšla njena knjiga Psihologija bolezni našega časa, leta 2007 pa je Inštitut Pares izdal njen Novi odročnik: Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo. In zakaj odročnik in ne priročnik? »Zato, ker nam gre sporazumevanje bolje ali slabše od rok,« pojasnjuje avtorica.

V Odročniku navajate, da kadar si vsebina in način govorjenja nasprotujeta, bolj kot jeziku verjamemo parajeziku in vedenju, torej neverbalni komunikaciji.

Večina ljudi je v neposredni komunikaciji izrazito usmerjenih na besedne vsebine, ob tem pa preslišijo parajezikovne znake, torej način, hitrost in tekočnost govora, barvo glasu ali zastoje ... Še pogosteje spregledajo vedenje. Če že, opazijo izraz obraza, manj pa spremljajo druge vedenjske znake, kot so spremembe telesne drže, gibi rok in nog, medosebna razdalja, ki jo druga oseba doživlja kot udobno, in podobno. Če verjamemo, da se na vsebino besed veže le slaba desetina sporočila, to pomeni, da ljudje v interakciji v živo preslišijo in spregledajo pomembne informacije. Kadar sta vsebina besed in vedenje neskladna, kaže verjeti vedenju, saj si je nekaj, čeprav vemo, da ni resnično, laže izmisliti kot pa dvom in negotovost prikriti v obnašanju. Seveda vedenjski znaki niso enopomenski, kot tudi niso enopomenske besede.

Kaj pomeni dobro sporazumevanje; to, da dosežemo svoj cilj, da se zapletamo v čim manj konfliktnih situacij?

Da se izognemo nesporazumom, da sebi in drugim ne otežujemo življenja in da drugi razumejo naša sporočila tako, kot si želimo. Učinkovito sporazumevanje je orodje v medosebnih odnosih, pomaga, da laže in bolj zadovoljujoče sobivamo, saj smo venomer soodvisni drug od drugega.

Učinkovitega sporazumevanja se je mogoče naučiti, vi izvajate komunikacijske treninge, med drugim tudi na slovenski nacionalni televiziji.

Izobraževalni programi Inštituta Pares so namenjeni vsem, ki pri svojem delu potrebujejo neposredno medosebno sporazumevanje. To niso le novinarji, ampak tudi drugi profesionalci v zasebnem in javnem sektorju, doma in v tujini, in ne nazadnje tisti, ki naj bi skrbeli za nacionalno varnost ali odkrivali prikrita dejanja onkraj meje zakonitega. Naši programi niso osredotočeni na javni nastop ali podobo, veščine v medosebnih odnosih namreč uporabljamo vseskozi - tako v javnosti kot v zasebnem življenju. Tudi veščin nastopanja pri javnih osebah ne kaže precenjevati. Včasih je mogoče razpoznati, v katero »šolo« javnega nastopanja je katera skupina ljudi hodila, saj se vsi obnašajo bolj ali manj enako in bolj ali manj neprepričljivo, ker se učijo vedenja po enem modelu. Na Inštitutu Pares imamo drugačen koncept: vsak naj bo to, kar je, skladen s svojo osebnostjo, ob tem pa čim bolj suveren, miren in prepričljiv. Kdor se nauči premagati ali nadzorovati tremo in odpor do določenih situacij, lahko deluje bolj gotovo. Ko se dobro počutimo v svoji koži, praviloma laže občujemo z drugimi. Vedenje ni obleka poljubnih barv in krojev, ki si jo nadenemo in po potrebi ali navdihu snamemo. Osebnost in vedenja sta močno povezana.

Ali med opazovanjem javnega nastopa lahko razpoznate, kdaj oseba zelo verjetno laže oziroma skuša zavajati?

Če ne gre za naučeno izjavo, ampak za daljši pogovor o različnih temah, ki vzbujajo čustva in spremenljive stopnje ugodja ali neugodja, je možno opaziti prepričanost oziroma negotovost glede tega, kar oseba sporoča.

V knjigi ugotavljate, da je stik s pogledom najmočnejše posamezno nebesedno vodilo. S pogledom lahko sporočamo in iz njega razbiramo marsikaj, ne nazadnje lahko z njim zamejimo svoj teritorij, kot to počno živali. Praviloma, pravite, imamo težave s trajanjem pogleda, sami priporočate, naj stik s pogledom, vsaj v zahodni kulturi, ne traja dlje od treh sekund, saj lahko krajši oziroma daljši pogled že kaže na napadalnost, vsiljivost, zapeljivost ...

Marsikaj v človeškem vedenju je mogoče deloma primerjati z vedenjem živali, denimo to, kako se našopirimo, kako se z rokami postavimo ob bok, da bi delovali večji in strah zbujajoči, kako smo teritorialni ... Takšni vedenjski vzorci izvirajo iz davne zgodovine človeške vrste. Za sporazumevanje v živo nedvomno potrebujemo stik s pogledom, s katerim uravnavamo potek pogovora, dajemo govorcu povratne informacije o tem, kar je povedal, in izražamo čustva, oba udeleženca pa na podlagi pogostnosti in trajanja stikov s pogledom sklepata, kakšna je narava njunega odnosa.

Pomembno področje vašega dela je preiskovanje verodostojnosti izjav s poligrafom. Med predavanjem na fakulteti za varnostne vede sta me presenetili vaši trditvi, da je mogoče s poligrafsko metodo v okrog 95 odstotkih dokazati testirančevo zavajanje in da gre primerjava z izjavami prič v prid veljavnosti poligrafske metode.

Poligrafske tehnike, ki jih navadno razdelimo v teste s kontrolnim vprašanjem, tehniko primerjave polj, tehniko prikritih informacij in druge, so nekoliko bolj učinkovite v preverjanju verodostojnosti, torej izločanju nevpletenih kot v odkrivanju zavajanja. Študije realnih primerov z neodvisnim kriterijem vpletenosti oziroma zavajanja kažejo 96-odstotno povprečno veljavnost poligrafske metode, pri čemer se rezultati gibljejo v intervalu od 86 do 100 odstotkov. Proučevanje realnih primerov izvedbe poligrafske metode ob neupoštevanju nedoločenih ocen pokaže skupno poprečno zanesljivost nad 95 odstotkov. Pred dobrimi tridesetimi leti je bil v ZDA opravljen akcijski eksperiment, v katerem sta avtorja primerjala učinkovitost in uporabnost izvedene poligrafske metode, analize rokopisa, prepoznave prič in daktiloskopske analize. Poligrafski preiskovalec je resnico odkril v 95 odstotkih, grafolog v 94 odstotkih, prepoznava priče je bila zanesljiva v 64 odstotkih. Poligrafsko metodo lahko izvedemo kadarkoli, ko so za to zagotovljeni pogoji pri testirani osebi, drugih forenzičnih preiskav pa ne ali vsaj ne nujno. Pred približno petnajstimi leti sta dva druga raziskovalca opravila primerjalno analizo relativne uporabnosti forenzičnih disciplin na realnih 920 primerih, pri katerih je bilo opravljenih 1069 forenzičnih preiskav, kot so balistična, daktiloskopska analiza in analiza bioloških sledi, pregled listinske dokumentacije ter poligrafska metoda. Avtorja sta potrdila zanesljivost poligrafske metode v 95 odstotkih in grafološke analize v 94 odstotkih, učinkovitost posameznih forenzičnih preiskav v primerjavi s poligrafsko metodo pa se je pokazala enaka kot v predhodni študiji. Ta je sicer potrdila 100-odstotno zanesljivost daktiloskopije, ki pa je bila uporabna, možna le v vsakem petem primeru.

V poligrafskih testih gre za odčitavanje spremembe krvnega tlaka, srčnega ritma, dihanja in elektrodermalne aktivnosti. Pogoj za izvajanje poligrafskih testiranj je ozaveščena prostovoljna privolitev, zakaj pa obstaja starostna omejitev na populacijo med 12 in 65 let?

Pri poligrafski metodi ne gre za meritve, inštrument ne meri absolutnih vrednosti, ampak spremembe delovanja telesnih funkcij, ki jih spremljamo. Poligrafski preiskovalec ocenjuje zapise teh sprememb, odstopanja od bazne linije ob konkretnih dražljajih - vprašanjih, po določenih obrazcih vrednotenja, kar na koncu privede do sumarne ocene, točkovne vrednosti, ki glede na vnaprej postavljene kriterije zavajanja pove, ali so izjave osebe verodostojne.

Otrok praviloma ne poligrafiramo, pri najstnikih pa je pomembno upoštevati njihovo razvojno obdobje, saj prinaša puberteta dramatične telesne in duševne spremembe. Zgornja starostna meja je približna in povezana z enim od kriterijev za izvedbo poligrafske metode, in sicer da oseba razume, kaj jo sprašujemo, in nam skladno z vsebino vprašanj tudi odgovarja, zato spominske motnje in dementna stanja izključujejo poligrafsko testiranje. Pred izvedbo poligrafske metode opravimo tako imenovani predtestni pogovor in preverimo zdravstveno stanje. Če je oseba utrujena, nenaspana ali lačna, jo je treba spočiti in nahraniti, zagotoviti, da si opomore. Kontraindikacija so akutne bolečine in resne okvare zdravja na vseh sistemih, katerih delovanje inštrument beleži, torej hude endokrine, kardiovaskularne in dihalne bolezni.

Več v Sobotni prilogi