Tiskane izdaje
Kot pravi duša lednega plezalnega centra v Mlačci Pavel Skumavc iz športnega društva lednih plezalcev Mlačca-Mojstrana, je to edini takšen center v Sloveniji in tudi v precej širšem merilu, saj ledenih sten takšnih dimenzij ne premorejo ne v sosednjih državah ne v vsej Evropi. Plezalni center v Mlačci se namreč lahko pohvali s kar 50 plezalnimi smeri, ki se raztezajo na strmih pobočjih soteske v dolžini skoraj 200 metrov, najdaljša med njimi je visoka 37 metrov. Led je ponekod debel celo pet metrov.
Zgodba lednega plezalnega centra se je začela pisati že v rajnki državi, pravi Skumavc. »Vedno sem iskal nove izzive v plezanju, saj brez izzivov ne znam živeti,« pripoveduje o prvem poskusu zaledenitve navpičnih sten v zgornjem delu soteske Mlačca pred 27 leti. Prva leta so predvsem očistili zgornji del soteske, kjer je bilo nekdaj nezakonito smetišče, in uredili prve plezalne smeri, kasneje so nove smeri širili v smeri proti vhodu v sotesko.
Prihajajo tudi
Prvi so se spopadali z zaledenelimi pečinami slovenski plezalci in alpinisti. V Mlačci so se kalila imena, kot so Tomaž Humar, Pavle Kozjek, Silvo Karo in številni drugi. Slovenski alpinisti so še naprej redni gostje v soteski, poleg njih pa prihajajo tudi številni iz tujine, predvsem iz Avstrije, Italije in Hrvaške. Občasno se jim pridružijo plezalci iz precej bolj oddaljenih dežel, kakršni sta Indija in Kitajska, ki jih v Mlačco pripeljejo agencije. Na vadbo prihajajo predstavniki vojske, policije, višinski delavci, nekatera podjetja sotesko izberejo kot kraj za motivacijska srečanja, nekateri se na ta način sproščajo, pravi Skumavc. Plezanje v ledu zahteva zbranost, osredotočenost in psihično trdnost in je zato lahko izvrsten trening.
Enkraten ambient
V preteklih letih so v Mlačci priredili več domačih in mednarodnih tekmovanj in tudi svetovno prvenstvo, tradicionalni Humarjev memorial bo letos na dan slovenskega kulturnega praznika. Jernej Vukotič z Bleda, ki je bil leta 2009 tretji na svetovnem prvenstvu v lednem plezanju, njegov brat dvojček Matevž pa je postal svetovni prvak, pravi, da centra, podobnega Mlačci, v tujini ne pozna. Večino tekmovanj namreč tam pripravijo na posebej izdelanih in do 25 metrov visokih konstrukcijah, ki jih deloma zaledenijo. Plezalnih občutkov seveda ni mogoče primerjati s tistimi v Mlačci, ki se ponaša z enkratnim ambientom, pravi Vukotič.
Sotesko so odkrili tudi hrvaški plezalci. Vladimir Vlatković iz Zagreba pravi, da s prijatelji v Mlačco občasno prihajajo na trening zimskega plezanja. »Takšnih možnosti za plezanje po ledu na Hrvaškem nimamo,« poudarja in dodaja, da sotesko poznajo že dolgo: »Med zagrebškimi plezalci je Mlačca dobro znana, še zlasti zato, ker je plezališče zelo dobro urejeno in je primerno za trening.«
Prva varnost
Letos so razmere za plezanje vrhunske, meni Grega Potočar z Jesenic, ki prihaja v Mlačco, če ima čas. Kot poudarja, je plezanje po ledu drugačno od običajnega. Vedeti moraš, razlaga Potočar, da cepin čim bolj zatikaš za roglje, ki nastanejo v ledu. Tako ne izgubljaš moči, ki bi jo porabil, če bi cepin hotel zabiti v ledno podlago. Nevarno je le, če se ti odlomi kos ledu in izgubiš oporo. Vendar večjega varnostnega tveganja ni, saj si navezan na vrv, katere drugi konec je pri soplezalcu, ki te varuje, razlaga Potočar. Poleg derez, cepina, čelade, varnostnega pasu in vrvi potrebuješ še topla oblačila, pristavi njegov kolega Ervin Čamdžić, prav tako Jeseničan, ki za plezanje v ledu pravi, da je čisti užitek, pri katerem se sproščajo velike količine adrenalina. Vstopnina 15 evrov se plezalcem ne zdi previsoka.
Tudi Pavel Skumavc opozarja na veliko razliko med plezanjem po ledu v naravi, po raznih zaledenelih slapovih in drugih ledenih površinah in tistim v lednem centru v Mlačci. »Prvi poudarek je varnost,« pravi in poudari, da imajo vse smeri izdelana sidrišča za varovala, ki omogočijo varovanje plezalcev. Prav to v naravi največkrat manjka. Nesreč s hujšimi poškodbami doslej ni bilo, še doda Skumavc, tudi zato, ker se morajo plezalci v centru držati pravil. Vsak mora imeti ustrezno opremo, ki si jo lahko tudi izposodi, in pleza na lastno odgovornost, kdor se ne vede športno in ogroža varnost drugih plezalcev, pa lahko dobi prepoved obiska soteske in plezališča.
Ponudbe iz tujine
V soteski so doslej izmerili najnižjo temperaturo zraka minus 27 stopinj Celzija, zaradi mraza pa so pogoste poškodbe materiala, zlasti spojev cevi in ventilov. Izkušnje so pokazale, da so najboljše cevi iz gume, ki jih raztezanje ledu ne poškoduje preveč, pojasnjuje Skumavc, ki se spominja, kako mu je med delom čevelj primrznil na tla. Ko je z nogo sunil, da bi ga rešil iz ledenega objema, je v ledu ostal ujet gumijasti podplat.
V obdobju najbolj intenzivne izdelave ledu je v soteski ves dan in tudi ponoči, pravi. Priznava, da je dejavnost hotel že večkrat opustiti, a so ga vedno prepričali, naj vztraja. Izdelava ledu še zdaleč ni preprosto delo in je precej več kot polivanje vode po strmih pečinah, kot si mnogi predstavljajo. Gre za načrtno uporabo različnih tehnik polivanja vode, škropljenja in prhanja, pri čemer je treba paziti, da voda v napeljavi ne zamrzne, razlaga. To pa pomeni, da je treba biti zraven ves čas izdelave ledu, marsikdaj tudi ponoči. Že večkrat so mu ponujali, pripoveduje, da bi za plačilo zaledenil kakšen podoben center v sosednjih državah, a je vse ponudbe zavrnil. »Cekini me niso premamili, ostajam doma, zvest svoji Mlačci,« sklene Skumavc, ki pa se še ni odločil, ali bo vztrajal tudi prihodnjo zimo.
