Lepo Anko in kolo so prinesli uskoki

SLAMNA VAS – Sodelavca nemškega narodopisnega inštituta so poslali v Berlin, naj zbere tamkajšnje ljudsko izročilo in običaje. Z drugačnostjo, izvirnostjo in bogastvom ga je najbolj očarala turška skupnost. Z blagoslovom etnografske stroke in ob pomoči množičnih medijev je Berlinčanom in sploh vsem Nemcem sčasoma postalo samoumevno, da je značilna berlinska folklora turška.

Dokler ni neki Hanzi protestiral: »Počakajte, Turki so res del pisanega kalejdoskopa prestolnice, ni pa prav, da se kot berlinsko folkloro šteje le njihovo. Imamo namreč tudi nemško.«

Več kot Lepa Anka

Nepojmljivo je, da bi se Berlinčanom in Nemcem opisano lahko zgodilo tudi zares. Pri nas na Slovenskem pa je povsem samoumevno, da folklorno Belo krajino predstavljajo le uskoške pesmi in plesi, ugotavlja 48-letni Janez Pezdirec iz Slamne vasi pri Metliki: »Splošno mnenje Slovencev o belokranjskih ljudskih pesmih je, da so to Lepa Anka, Hruške, jabuke, slive in podobne. Da Belokranjci plešemo samo kola in od nekdaj igramo le tamburice, kar sploh ni res.«

Ljubljančani imajo napačno predstavo

Tako popačeno podobo o Beli krajini so oblikovali raziskovalci ljudskega blaga, ki prihajajo iz Ljubljane, meni sogovornik: »Saj ne vedo, ali so prišli v slovensko hišo ali v srbsko uskoško, kjer imajo vse drugače kot mi. To me po eni strani ne preseneča – vendar moti me pa. Smo sicer oboji Belokranjci, toda oni so Srbi, mi smo Slovenci. Imajo drugo vero, grkokatoliško, mi rimskokatoliško. Imajo drugo pisavo. Na pokopališčih jim piše v cirilici, še zdaj. Saj jih razumem. K nam so se priselili pred petsto leti, prinesli so svojo kulturo in jo širijo tudi po slovenskem prostoru. Njihova kultura se meša z našo. Slovenci pač, taki, kot smo, zmeraj lažje sprejemamo kaj tujega, kot da bi obdržali svoje. Današnja mladina posluša bolj hrvaške pesmi kot slovenske. Premalo držimo do sebe, do svojega jezika, dežele, zibelke.«

Pezdirec je slovenske ljudske pesmi iz Bele krajine začel zbirati pred šestimi leti. Z godci in s pevci jih je posnel ter izdal na šestih cedejih. Kje jih je mogoče kupiti, odvrne: »Cedeje sem izdal v samozaložbi in se dobijo pri meni, drugje jih ni. Kogar pesmi zanimajo, mi lahko piše na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..«

Ob zlati poroki staršev

Janezovemu zbirateljstvu je botrovalo več okoliščin. Prva je nedvomno ta, da se je rodil v pevski družini. Prastric Franc Pezdirec, rojen leta 1891, je zaslovel celo v Ameriki, kjer je s svojo glasbeno skupino zabaval predvsem rojake v Ohiu. Lepo in rada pojeta Janezova mama Stanka in oče Ivan, ki je v mladih letih nastopal kot vaški muzikant.

Leta 2005 je Janeza po 25 letih zvestega službovanja v Novoteksu stečaj podjetja postavil med iskalce zaposlitve. Novo je našel, hvalabogu, v Revozu, pa ne takoj: »Tisto leto brez službe – vsako zlo je za nekaj dobro – sem ustanovil svoje hišno kulturno društvo Vezilo. Poimenoval sem ga po pletenici, malo boljšem kruhu, ki se ga je včasih peklo za god ali darilo.«

Ljudsko petje je počasi prehajalo v pozabo

»Potem sem ustanovil tudi skupino ljudskih pevcev. Ko sta leta 2006 oče in mama obhajala zlato poroko, sem začel premišljati, kako veliko starih pesmi poznata. Spomnil sem se, da se je v naši hiši ob žegnanju, praščinah (kolinah) in drugih dogodkih zbrala žlahta in smo vsi peli. Tega ljudskega petja je bilo kot povsod tudi pri nas sčasoma vse manj. Pa sem očeta in mamo zaprosil, da bi njune stare pesmi posnel in arhiviral. Prvič sta se spomnila okrog dvajset pesmi. Nato še drugih skoraj pozabljenih, vsega se je nabralo okrog 45 pesmi.«

Šest cedejev

K sodelovanju je povabil še očetovo sestrično Karolino Prus in njenega moža Antona: »Belokranjca, ki živita – Anton je medtem žal umrl – v Novem mestu, sta prihajala sem v svoj vinograd. Tako smo posneli za dva cedeja starih ljudskih pesmi.«

Karolina je Janezu svetovala, če hoče nadaljevati s takšnim tempom, naj si poišče mlajše pevce. Teto je ubogal: »Z mlajšimi sem posnel še za tri cedeje starih pesmi. Zbral pa sem tudi stare viže belokranjskih godcev in ta, šesti cede, je izšel letos.«

Izročilo je Janez iskal tudi kot muzikant, ko je veliko preigral po veselicah in ohcetih: »Starejši ljudje so se še sami spomnili starih pesmi ali pa me napotili k tistim, ki so jih še znali.«

Začel je okoli Metlike: »Zdaj raziskujem že vso Belo krajino, tako sem že dosti dobro prebrskal semiški konec, pa proti Črnomlju, Gribljam, Adlešičem, okrog Vinice. Nadaljevati nameravam proti Staremu trgu ob Kolpi.«

Slovenci imamo svojo glasbo!

Ključno spoznanje Janezovega oranja ledine je: »Mi smo Slovenci, imamo svoje pesmi. Nobena skrivnost ni, da so pesmi nastale med Slovenci tu v Beli krajini, nekatere pa so med nas prišle bodisi čez Gorjance bodisi čez Rog in obkolpsko Poljansko dolino.«

Ko stari ljudje zapojejo Pezdircu, jih navdaja sreča: »Ponosni so, da se bo vedelo, da so v Beli krajini nastajale tudi slovenske ljudske pesmi, zato me spodbujajo, naj zbiranje nadaljujem.« Na Pezdirčevo delo so se ugodno odzvali že tudi v Ljubljani. Šestnajstega septembra bo sodeloval v oddaji v živo za Slovence po svetu na prvem programu Radia Slovenija.