Lesonit prebivalce prepričuje, da pretiranega hrupa ni

Ilirska Bistrica – Bolj kot je tovarna posodobljena, bolj onesnažuje, opozarjajo sosedje Lesonita. Uprava tovarne pa trdi, da so opažanja prebivalcev subjektivne zaznave, saj so njihovi izpusti v zakonsko dopustnih mejah. O tem dvomi tudi inšpekcija, a bodo njene ugotovitve spodbijali na sodišču.

Civilna iniciativa je jeseni s peticijo proti onesnaževanju Lesonita zbrala 159 podpisov. Poslala jih je na občino Ilirska Bistrica in na ministrstvo za kmetijstvo in okolje, odtlej pa se, tako kot po podobnih poskusih v zadnjih osmih letih, ni zgodilo nič. »Nočemo zaprtja tovarne, hočemo, da deluje v skladu z okoljevarstvenim soglasjem. Stanje pa se poslabšuje,« poudarja Janja Ternovec iz civilne iniciative.

Sosedje so ostali zunaj

Ko je bil Lesonit pred osmimi leti v postopku za gradbeno dovoljenje za posodobitev in za podvojitev proizvodnje plošč, okoliški prebivalci niso dobili pravice do statusa stranskega udeleženca v postopku. Čeprav so najbližje hiše od ograje oddaljene le približno sto metrov, ti stanovalci niso v vplivnem območju. V oceni presoje vplivov na okolje je bilo namreč določeno vplivno območje v krogu 300 metrov od vira onesnaževanja in sosedje so ostali zunaj.

Hrup, kosmi lesnega prahu in občasno smrad pa sežejo čez meje vplivnega območja. Lesonitovi sosedje v meglenih, brezvetrnih dnevih, zjutraj v avtomobilih najprej vklopijo brisalce. S prahom z balkonov in teras mimogrede napolnijo smetišnico. Hrup ni manjši niti ponoči. Ob vsakoletnem remontu po občasnem smradu domnevajo, da v Lesonitu ne kurijo le lesnih odpadkov. Prepričani so, da skušajo zmanjševati stroške tudi s tem, da ne menjavajo redno filtrov za zajemanje lesnega prahu. Prebivalci višje ležečih predelov mesta se pritožujejo nad nizkofrekvenčnim hrupom.

Se ljudem le zdi, da smrdi?

Toda na nasprotni strani pravijo, da vse to ni res in da se vse to ljudem le zdi. Član uprave Lesonita Giorgio Barzazi je za Delo dejal, da letna proizvodnja lesenih plošč ne presega dovoljene količine 150.000 kubičnih metrov, filtre redno menjujejo, mletje hlodovine v sekance, izpusti lesnega prahu in druge emisije pa okolice ne onesnažujejo prekomerno. Meritve hrupa, ki jih morajo opravljati v času največje obremenitve vsaka tri leta, to dokazujejo, prav tako dvakratne letne meritve prahu, formaldehidov in skupnega organskega ogljika.

Čeprav so Lesonitovi sosedje prepričani, da Lesonit ni naredil potrebnih omilitvenih protihrupnih ukrepov že v času projektiranja tovarne, v podjetju trdijo nasprotno, saj so uporabno dovoljenje dobili na podlagi doseganja vseh zahtev. »Dejstvo je, da predelujemo les in da bo nekaj lesa vedno v zraku in da sta tovarna in naselje preblizu. Če bi tovarna stala v industrijski coni, ne bi bila meja 50 decibelov, pač pa 70,« pravi Barzazi.

Inšpektorica ugotovila kršitve

Poskusi občine Ilirska Bistrica v tem mandatu, da bi z meritvami z mobilno postajo agencije za okolje ugotovili delež Lesonitovega onesnaževanja okolja, niso bili uspešni. Župan Emil Rojc je dejal, da občina nima pooblastil za direktno ukrepanje, je pa v stiku z inšpektorico za okolje in naravo. Ta je zaradi preseženih meja hrupa, ugotovljenih že avgusta lani, proti Lesonitu uvedla inšpekcijski in prekrškovni postopek in mu določila, da mora delovanje prilagoditi do februarja letos. Zaradi prejetih številnih prijav o onesnaževanju s prahom konec leta 2013 pa je med pregledom stanja v proizvodnji ugotovila okvaro na izpuhu filtra brušenja oziroma poškodovane vreče v filtru.

Inšpekcijski in prekrškovni postopek še nista končana. Lesonit je proti ukrepanju inšpekcije sprožil spor na sodišču. Po pojasnilu člana uprave Egona Bratoža zaradi tega, ker jim inšpektorica nalaga stalne meritve tudi tam, kjer tega fizično ni mogoče izvesti. Stalne meritve po zakonu niso obveznost, pač pa alternativa, in to tam, kjer je mogoče, pravi Bratož.