Tiskane izdaje
Ljubljana – Leta 2020 na slovenskih sodiščih ne bo več sodnikov mlajših od 40 let, je podatek, ki sproža nemalo dilem. Posebej pa vzbuja skrb, ker je videti, da nihče nima natančnega odgovora, kako odpraviti generacijsko vrzel, ki bo brez dvoma pustila sled (vsaj) pri prenosu znanja in izkušenj.
Vrzel med sodniki v starosti od 31 do 40 let in od 61 do 70 let je vse večja. Neravnovesje se povečuje tudi zaradi zaveze k zmanjšanju števila sodnikov. Cilj je, da bi bilo v Sloveniji 42 sodnikov na 100.000 prebivalcev. Sodišča se temu cilju približujejo, a kot kaže na način, ki preveč zapira vrata mladim. Lani je bilo v Sloveniji 43,6 sodnika na 100.000 prebivalcev. Na vrhovnem sodišču so po besedah njegovega predsednika Damijana Florjančiča ena od poti spremembe pri ureditvi pravniškega državnega izpita, kar je v rokah pravosodnega ministrstva, in pri kadrovskih potezah, ki so v rokah sodnega sveta. Na ministrstvu pravijo, da se zavedajo generacijske vrzeli v sodniških vrstah, ki je zaradi varčevalnih ukrepov nastala tudi v drugih podsistemih javne uprave. Izhod vidijo v spremenjeni sodniški mreži in drugačnem sistemu za vstop v sodniške vrste.
Vrata se zapirajo
Predsednik sodnega sveta dr. Marko Novak pravi, da na problem opozarjajo že nekaj časa. »Zadeva je precej kompleksna. K temu prispeva veliko dejavnikov: od tega, koliko pravnikov diplomira, koliko jih želi nadaljevati kariero v pravosodju, kakšno je število sodniških mest, koliko jih dejansko potrebujemo, kakšni kandidati želijo postati sodniki.« Ker se vrata za vstop v sodniško funkcijo vse bolj zapirajo, je realno pričakovati, »da nekateri strokovni sodelavci ne bodo morda nikoli sodniki. Slovenija je še vedno v evropskem vrhu po številu sodnikov na 100.000 prebivalcev, po nekaterih ocenah je v sistemu še vsaj 100 sodnikov preveč. Dejstvo, da bodo sodniki začenjali sodniško kariero med 35 in 40 letom, se mi ne zdi problematično. To pomeni, da bodo imeli za seboj deset let strokovnih izkušenj, kar ni slabo, če vemo, da lahko najnižji sodniki dobijo v delo tudi zelo težke zadeve. Status strokovnih sodelavcev in sodniških pomočnikov, ki ni dovolj dorečen in primerno urejen, ter pravniški državni izpit, ki ga je treba reformirati, sta sicer po moji presoji ta hip največji problem,« pravi Novak.
Vir: Delo
Ne vrnimo se v leto 1995
Predsednica sodniškega društva Janja Roblek meni, da se utegne ponoviti stanje, ki je nastopilo v sodstvu ob sodni reformi leta 1995. »Če želimo dvigniti kvaliteto sojenja in poenotiti sodno prakso, je pomembno zagotoviti in predvsem imeti izdelan načrt, na kakšen način bomo zagotovili tekoče in sprotno nadomeščanje odhajajočih sodnikov. To lahko zagotovimo s spremljanjem odhodov in ustreznim izobraževanjem mladih pravnikov, ki bodo lahko sedli na izpraznjeno mesto in takoj začeli delati.«
Kakovost sojenja in avtoriteta oblasti
Dr. Andraž Teršek generacijske vrzeli ne problematizira same po sebi, ampak v neposredni povezavi s kakovostjo sojenja in avtoriteto sodne veje oblasti. Oba problema sta po njegovem velika in še naraščata.
»Generacijski problem je alarmanten tedaj in toliko, kolikor hkrati odraža obstoj razlogov, zaradi katerih se najboljši diplomanti prava in misleci prava, stari do 45 let, ne odločajo za sodniški poklic in kolikor hkrati odraža dejstvo, da se prav takšne pravnike ovira pri delu in napredovanju v sodniškem poklicu prav zato, ker so hkrati predstavniki mlajše generacije in očitno boljši pravniki, pravni misleci in pravniški odločevalci od starejših in nadrejenih sodnic in sodnikov. In vsak dan se dogajajo premiki na slabše. A tega kot da nihče ne opazi in kot da večina tega ni zmožna opaziti. Razlogi so očitni in ves čas isti: od značilnosti pravnega študija in postopkov imenovanja v sodniško službo, do kroničnega problema prenizke strokovnosti, osebne neodgovornosti, nemišljenja, nepresojanja, nemoralnosti in intelektualne nedojemljivosti za pravo in sojenje pri zelo prevelikem številu oseb v sodniški službi. Sodstvo je postalo povsem vase zaprti ceh, ki ne prevzema in ne priznava nikakršne odgovornosti za kakršne koli napake, jih vselej kategorično in surovo zanika, brezsramno in nevestno, ne dopušča najmanjše kritike, maščevalno obračunava s kritiki, uporablja pravo kot golo tehniko ukazovanja ljudem in poniževanja ljudi, izpraznjeno vsebine, logike, pravičnosti, morale, inteligentnosti ...,« izpostavlja Teršek.
