Leto 2015 je bilo zanje zakleto!

Vesna Ademoski in njen partner Erik Šušteršič si nikoli nista mislila, da bo prišel dan, ko upnikom ne bosta mogla pogledati v oči.

Objavljeno
07. maj 2017 17.21
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

Zgodba je še ena tistih, ki potrjujejo, da se velikim ribam, ki imajo denar za drage odvetnike, v naši ljubi državi ne zgodi nič, mali ljudje pa lahko, brez lastne krivde in kljub nadčloveškim naporom, ostanejo brez vsega. Čez noč so lahko ob stanovanje, sredstva za osnovno preživetje, dobro ime in ob še zadnji košček človeškega dostojanstva.

Ljubljančana Vesna Ademoski in Erik Šušteršič se že pet let borita za svoje pravice, za svoj zaslužek, da bi zagotovila vsaj osnovno preživetje triletnemu sinu Andreju, a njune moči in živci ne zmorejo več. Usoda spet tepe napačne ljudi.

Vesno in Erika je usoda združila leta 2012, a že začetek jima finančno ni bil najbolj naklonjen. »S 1. januarjem tistega leta sem ostala brez službe,« začne pripovedovati Vesna. »Delala sem na ljubljanski avtobusni postaji. Potem mi pogodbe o zaposlitvi niso več podaljšali. Pol leta sem bila na zavodu za zaposlovanje. Povsod sem pošiljala prošnje, več kot 200 jih je bilo. Če le od petine dobiš vsaj odgovor, čeprav negativen, si lahko vesel.

Potem sem začela delati v gostilni, ki so jo imeli v najemu moji sorodniki. Pomivala sem posodo, čistila solato, delala vse, za čimer je bilo pač treba poprijeti v kuhinji, poleg tega sem pomagala v računovodstvu, vnašala dobavnice.

Vmes sem spoznala Erika. Imel je že svoj espe, ukvarjal se je z montažo stavbnega pohištva, in tudi že bankrotiral, ker je bila zaradi recesije plačilna disciplina takrat na psu. Nabral se mu je velik dolg do države, zato so mu uradne institucije espe zaprle. A na drugi strani so mu bili tisti, za katere je delal, dolžni 450.000 evrov. Neki naročnik mu je bil za ogromno delo dolžan 120.000 evrov, pa mu je rekel: 'Glej, dam ti dva tisočaka, vzemi ali pusti.'

Ker ni imel niti za kruh, je pač vzel, s tem pa je šel preostanek dolga v nič. Takih primerov je bilo še in še. Veliko stvari je bilo v tožbi, a se ni nikamor premaknilo, saj so imeli dolžniki kar po pravilu super odvetnike, Erik pa si jih ni mogel privoščiti. To ga je popolnoma potolklo, tri mesece je bil priklenjen na posteljo, le vegetiral je.«

Ko se je psihično pobral, je Erik prek očetovega espeja delal za mizarske delavnice, ko pa sta se z Vesno našla, sta po več mesecih zveze, decembra 2012, odprla espe na njeno ime. »Sprva je prav dobro kazalo. Račune so plačevali, dela je bilo vse več. Zato sva sklenila sodelovati z Erikovim kolegom, ki ga je poznal že od prej. Jaz sem vse svoje prihranke namenila za nakup kombija in orodja, da sta lahko delala.

Zelo sva se nasmolila. Ker je bil uradno on glavni nosilec dejavnosti, naju je finančno hitro povozil. Lagal nama je. Čeprav so mu račune plačevali, midva nisva dobila nobenega denarja. Čez nekaj mesecev sva nehala sodelovati z njim. Leta 2013 sva vložila tožbo in jo dobila, denarja še do danes ne. Sodelavec je espe zaprl, vse premoženje prepisal na mamo. Nič nisva mogla,« poudari Vesna.

Smola na smolo

Erik je naprej delal sam. Sklenila sta podizvajalsko pogodbo z znanim proizvajalcem stavbnega pohištva. »Na začetku so plačevali, čeprav nikoli v roku, a lahko sva računala na denar. Kasneje se je finančna disciplina porušila. Ko smo delali večje objekte, prenovo šol in vrtcev na primer, sem morala vzeti kredit, da sva lahko kupila material, minilo je po več mesecev, ko nisva dobila nobenega plačila. Še dobro, da sem bila takrat na porodniškem dopustu, da smo imeli vsaj 500 evrov na mesec zagotovljenih. Za domače položnice je bilo,« nadaljuje sogovornica.

»Ker je bilo dela veliko, sva enega delavca celo zaposlila. Zdaj vem, da je bila to velika napaka. Ker ni imel svojega avta, mu je Erik dal kar najin kombi, da se je vozil iz Postojne. Nikomur ne zna reči 'ne', na čelu mu piše, da ga lahko vsakdo izkoristi. In kaj se je zgodilo? Ta delavec naju je celo okradel. Vse, kar je bilo v kombiju, je izginilo. Zastonj je jedel v gostilni, kjer sem še naprej občasno pomagala, ko pa smo kasneje pregledali števec kombija, smo ugotovili, da je za svoje potrebe z njim naredil po 300, 400 kilometrov na noč.

Seveda sem morala bencin plačevati jaz, zahteval pa je plačilo prevoza na delo in nadomestilo za malico. Pa še v trgovinah je na naš račun jemal material za obnovo svoje hiše. Vložila sva kazensko ovadbo, a sodišče ni videlo razloga za pregon. Še več, jaz sem morala plačati 2000 evrov kazni, ker me je prijavil na inšpektorat za delo. Še sreča, da je takrat moj oče imel nekaj prihrankov in sem to lahko plačala.«

Nesreče pa še ni konec. Čeprav sta Vesna in Erik kot podizvajalca dobila nekaj velikih poslov, se je vse še bolj zapletlo. »V proizvodnji so naredili slaba okna, barva je pokala, okovje je bilo zanič, stroški popravila pa so šli na naš račun. Čeprav smo vse to uredili, nam proizvajalec na koncu ni plačal računa. Bila sva v dolgovih, niti za kruh nisva imela, zato sva se odločila za prodajo terjatev. Dobila sva nekaj malega, večini zaslužka sva se morala odreči, a ker je bilo nujno za preživetje, nisva videla druge rešitve,« pristavi Vesna.

»Na velikem objektu, na eni od gorenjskih osnovnih šol, smo delali na polno. Zamenjati je bilo treba 156 oken. Dan in noč, konce tedna, za praznike smo delali. V največji vročini, ker je dobavitelj zamujal z roki. Šola je morala biti 1. septembra končana in počiščena. Najela sem štiri delavce in šest študentov. Računala sva na lep zaslužek, zato sva posel sprejela. Ko so pri proizvajalcu videli, kako se mučimo in hitimo, so nam obljubili pomoč dveh svojih monterjev, a na objekt so jih poslali deset in še pleskarja so najeli za velik denar, ki naj bi pod okni pokital in pobelil, čeprav smo četrtino teh del že opravili.

Ta račun bi morali pokriti mi. No, na koncu sva proizvajalcu izdala račun za 22.000 evrov, kot je bilo zapisano v predračunu, a so ga gladko zavrnili, češ da so 'imeli veliko stroškov s svojimi delavci'. Ponudili so nama 3300 evrov, s čimer nisva pokrila niti stroškov za nafto. Bila je zahtevna montaža, nakupiti je bilo treba ogromno materiala, pri našem delu ne gre drugače, najeti kontejnerje za stara okna, plačati študente in naše delavce ...

Seveda nisva mogla privoliti v takšen znesek. Odvetnik nama je odsvetoval izvršbo, ker bi proizvajalec že našel način, da bi jo izpodbijal, predlagal je tožbo. Odvetnik nama je za vsak obisk poslal fakturo, a jaz tega nisem mogla plačati. Edini prihodek, ki sem ga takrat imela, je bilo 97 evrov otroškega dodatka, položnic za stanovanje pa se nabere za okrog 500 evrov na mesec.«

Po hrano na Karitas in RK

Stanovanje na Glinškovi ploščadi je Vesna kupila, ko je bila še samska. »Manjše in starejše v Trnovem sem podedovala po pokojni mami. Oče se je takrat odpovedal dediščini. S svojimi prihranki sem odplačala kredit za tisto stanovanje in ga prodala, dodala kar precej denarja in se preselila sem. Oče je šel najprej živet k prijateljici, po letu in pol pa se je preselil k meni. No, ko je prišel še Erik, kasneje še Andrejček, smo bili že kar na tesnem. Oče ima zelo nizko pokojnino, a kolikor je mogel, nam je pomagal. Smo pa bolj in bolj tonili v stisko, čeprav sva z možem garala čez svoje moči.

Leto 2015 je bilo za našo družino zakleto. Ogromno posla, še več kreditov za material, nič plačanih računov za naše delo. Bankrotirala sva, dolgov imava za 50.000 tisočakov. Pregovor, ki ga rad ponavlja moj oče, da 'siti lačnega ne pozna', smo dodobra izkusili na svoji koži. Ni bilo druge rešitve, kot da sem prosila za pomoč. Na ZPM Ljubljana Moste - Polje so za otroka uredili mesečni prispevek iz projekta Botrstvo, redno vsak mesec sem po pakete hrane in obleke hodila na Karitas in k Rdečemu križu.

Iskala sem zaposlitev, pošiljala prošnje, bila sem pripravljena delati kar koli, ponoči bi urejala papirje za espe, a nikjer ni bilo službe zame. Šele zdaj sem dobila začasno zaposlitev za eno leto. Službe se oklepam z vsemi štirimi, niti na bolniško si ne upam, če sin zboli. Res je, da mi ves zaslužek vzamejo izvršbe, a vsaj za to imam. Ker sem pa zdaj zelo 'bogata', ker imam končno službo, je tudi račun za vrtec neverjetno narasel,« pripoveduje Vesna, v očeh pa se ji že začnejo nabirati solze.

Kmalu razumem, zakaj. Njena žalostna zgodba ima še hujše poglavje. »Vesela sem bila, kadar je bil Andrej zdrav, da je bil v vrtcu. Tako je bilo vsaj za hrano poskrbljeno, doma mu nisem mogla ponuditi drugega kot polente. Pa tudi vzgojiteljici sta se izkazali za drugi mami mojemu otroku, ko sta izvedeli za naše težave, sama mu nisem mogla več posvečati pozornosti, kakršno si zasluži. Je bil pa prav sin pomemben steber, ki mi je vlival moč in razsodnost. 'Otrok me potrebuje,' mi je ves čas odzvanjalo v glavi ... Nikoli si ne bi mislila, da bom doživela kaj takega. Znala sem delati z denarjem, nikoli mi ni bilo težko poprijeti za kakršno koli delo, bila sem varčna, sicer si takrat ne bi mogla privoščiti tega stanovanja,« žalostno pogleda okrog sebe.

Grožnja z deložacijo

»Oktobra lani nas je ujela izvršba, ki je šla na nepremičnine in premičnine. Marca letos sem dobila sklep, da je na stanovanje vpisana hipoteka. Zaradi 4050 evrov dolga – državi nisva mogla plačevati prispevkov – naj bi nas v mesecu dni deložirali. Sesul se nam je svet. Bledlo se mi je, doživela sem živčni zlom, Andrejček je bil čisto iz sebe, ko me je gledal, a sem kasneje kljub vsemu našla pot, da sem nekako zbrala denar za poplačilo tega dolga.

Iz dna srca hvala Karitas, kjer so tako rekoč čez noč zbrali tisočaka zame, za tri pa bom do konca življenja hvaležna ljubljanskemu županu, ki je prisluhnil moji zgodbi na dnevu odprtih vrat, obljubil pomoč in res zbral denar. Tako smo se rešili deložacije, sama nikakor ne bi mogla v enem tednu dobiti tolikšnega zneska. Hvala vsem, ki so nam pomagali. Bili so ljudje, ki nas sploh niso poznali ...

A ne vem, kdaj bo spet razpisana kakšna izvršba. Upniki ostajajo, strah me je lastnega telefona. Ogromno groženj je že bilo, in če se nam je lahko eden 'obesil' na stanovanje, se lahko še kdo ... Vsak trenutek lahko letimo na cesto ... Zamalo se mi zdi, saj sva z možem ves čas garala, vsemu sva se odpovedovala, otrok je bil prikrajšan za osnovne stvari, zdaj sva pa pristala na tej žalostni točki ...« zajoče Vesna.

Ko se pomiri, nadaljuje: »Eriku se je medtem dobesedno zmešalo. Zlomil se je, ni več vedel, kaj storiti. Bil je prisoten, a ni nikogar slišal niti videl. Ni bil več on. V trenutku neprištevnosti je dolžnikom po elektronski pošti poslal grozilno pismo, v vednost pa še inšpektoratu in policiji. In kaj se je zgodilo? Dobil je kazensko ovadbo, češ da 'ogroža življenja'. Sam je šel po pomoč na policijo, kjer je naletel na policista, ki mu je znal prisluhniti, z njim se je kasneje več ur ukvarjala njihova psihologinja. Vsa čast ji, še danes me pokliče in vpraša, kako je z možem.«

In res, kako je z njim? Erika so kmalu hospitalizirali na psihiatrični kliniki. Kar dolgo je bil na zaprtem oddelku, kasneje so ga zdravili na odprtem. Ravno na dan, ko smo družino obiskali, je dobil prvi izhod. Nismo ga hoteli nadlegovati s podoživljanjem nesrečnih dogodkov preteklih let. Zgodbo je zato pripovedovala Vesna, Erik se nam je pridružil le za fotografiranje.