Levica bolj desna od desnice?

Vsi prebivalci bodo imeli enake možnosti zdravstvenega varstva, to pomeni univerzalno in enako dostopnost vseh do potrebnih zdravstvenih storitev ter solidarno zagotavljanje sredstev. Enake možnosti vseh za ohranjanje zdravja je mogoče zagotoviti samo z dostopnim in kakovostnim javnim zdravstvenim sistemom. Tako je zapisano v koalicijski pogodbi zdajšnje vlade, s katero se je ta zavezala izpeljati zdravstveno reformo, v kateri bodo zgornja načela uresničena. Pa bodo res?

Osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga je (v šesti različici) poslal minister Borut Miklavčič koalicijskim partnerjem in širšemu krogu zainteresiranih, kaže vse kaj drugega.

Zdajšnje stanje, ko delajo zaposleni v javnem zdravstvu hkrati v svojih ali drugih zasebnih ambulantah, povzroča, da oznaka »nujno« na napotnici ne odpre več vedno vrat k naslednjemu zdravniku, in dogaja se, da ostane pred vrati hudo bolan človek, medtem ko ga prehiti tisti, ki najde plačljivi obvod. Iz teh in številnih drugih razlogov je bilo pričakovati - in to zagotavlja tudi koalicijski sporazum -, da bo prekrivanje in mešanje javnega in zasebnega z zakonom preprečeno.

Toda zakon ne razmejuje javnega in zasebnega dovolj odločno, ampak daje možnost legalizacije sedanjega stanja. Še več, zakon uvaja novi poklic svobodnega zdravnika, ki bo lahko delal hkrati v vseh sektorjih zdravstva. Sedanjega mešanja zasebnega in javnega bo torej najbrž več in s tem še več možnosti za anomalije.

Zakon je vseskozi naravnan tako, da spodbuja zasebno delo v zdravstvu, kar pomeni, da bo država vse bolj in bolj prevzemala zgolj vlogo posrednika med davkoplačevalskim denarjem in zasebnimi izvajalci. Določba, da bodo koncesije omejene na petindvajset let, nato pa dedno prenosljive, s čimer bi sčasoma celotno zdravstvo postalo zasebni fevd namesto polje javnega, je le ocvirk v celotni zakonski materiji, ki pove tako rekoč vse o namerah zakona. Mimogrede, isto je predvideval že zakon o koncesijah, ki ga je pripravila (a ne sprejela) prejšnja, tako imenovana desna politična oblast.

Zoževanje vloge države in povečevanje zasebnega je tipična zahteva kapitala, ki prihaja v nekdaj dobro delujoče države skozi »standarde in nasvete« svetovnih organizacij. Praviloma povzroči najprej podražitev, nato pa tudi manjšo dostopnost do zdravstvenih in socialnih sistemov, s tem pa slabšanje življenjskih razmer za srednji in nizki sloj. Tega bi se naši snovalci zakonov lahko zavedali vsaj zdaj, če so to morda prezrli pred sedemnajstimi leti, ko so v sistem uvedli zasebno dopolnilno zavarovanje in koncesije na vseh ravneh. Razvijati sistem z mehanizmi, ki so povzročili današnje stanje, najbrž ne bo v dobro ljudi.

Če k naštetemu dodamo še namero po spodbujanju javno-zasebnega partnerstva na področju medicinske diagnostike in za zdaj neuradno informacijo, da se ob načrtovani reorganizaciji in racionalizaciji bolnišnic, predvideni z osnutkom tega zakona, pripravljajo tudi načrti za prihod tujih zdravstvenih zavarovalnic in njihovih bolnišnic, to lahko pomeni le manjšo solidarnost v zdravstvu, dodatno slabitev domačega javnega sektorja in podporo izjemno hitro rastočemu zdravstvenemu kapitalu.

Osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti tako ne podpira napovedanega razvoja javnega zdravstva, temveč prispeva k njegovi nadaljnji razgradnji, ki smo ji priča v zadnjih letih. V tem trenutku se zato zdi, da utegne biti zdajšnja leva politična oblast celo bolj desna (bolj kapitalsko naravnana) od prejšnje desne oblasti. Če bo tako, bo to daleč od predvolilnih obljub in koalicijske zaveze.