Levica je privolila v merkantilistični kapitalizem

Levica ni več sposobna misliti v duhu socialne tradicije radikalno, privolila je v desno vizijo, v model merkantilističnega kapitalizma, pravi sogovornik ter v ospredje postavlja socialne dolžnosti kapitala in solidarnost, ki ni moralična kategorija, ampak stvar družbenega dogovora. »Levice ni več, ustvariti se bo morala na ruševinah poloma levih strank, ki to niso več. Lahko se bo razvila iz civilnodružbenih gibanj, ki se še zavedajo sistemske globine sodobne krize.« V pogovoru je analiziral odsotnost vsakršne za Evropo združujoče ideje, ki je zaznamovala transnacionalne volitve, EU, ki ne funkcionira kot domovina enakopravnih narodov, in nesuvereno držo slovenske zunanje politike.

Več kot polovica Evropejcev ni šla na volitve, kar glede na krizo evropske ideje niti ni posebno presenetljivo. Večji fenomen je, da je volitve bojkotirala vzhodna Evropa, tista, ki je pred 20 leti na protestih v Vzhodni Nemčiji in drugod zahtevala volilno pravico. Kako razlagate tolikšno abstinenco?

Evropskega volivca je treba razumeti v njegovem razočaranju. Apatičen je postal, tudi defetističen, čuti, da se sesipa družbena stabilnost, ekonomska in demokratična. Čuti, da nima vpliva na politiko, demokracijo doživlja vse bolj kot farso, opaža, kako se vse bolj uveljavlja diktat kapitala. Ljudje nimajo zaupanja v sedanje politične programe, pri politikih ne vidijo resne volje za reševanje ekonomske krize, za nujne korenite reforme. Tudi pri nas vidimo, da vlada, ki sledi evropski usmeritvi glede reševanja krize, česa več kot kozmetičnih popravkov ne zmore.

Tukajšnja evropska kampanja je bila prazna, brez ene same evropske ideje. Ste sploh kje v EU opazili kako atraktivno zamisel, razen Cohn-Benditove zelene Evrope?

Ekološki problem je premajhen, da bi motiviral volivce, ki čutijo, da so drugi problemi še bolj pereči. Ljudi je treba šele osvestiti ekološko, s politično akcijo problema ni mogoče čez noč postaviti kot središčni problem. V kampanji smo čutili odsotnost novih, Evropo združujočih idej, razen medlega evropocentrizma. Še vedno se poglablja dihotomična narava evropskega združevanja. Prevladujoči del evropske birokracije in tudi politike se nagiba k unitarni podobi Evrope, čeprav vsi resni teoretiki od Habermasa naprej opozarjajo, da mora Evropa ostati domovina narodov in različnih kultur, če hoče, da bo notranje stabilna. Unitarna težnja se tudi pri nas odraža v idejah, da bomo nekoč imeli Evropo brez meja in Evropo enega jezika, kar je nesmisel. To so utopični projekti. V ozadju teh idej, ki jih lansirajo konservativne politike velikih evropskih narodov, se skrivajo stare imperialne težnje teh narodov. Francozi bodo ostali Francozi in Nemci Nemci, le mali se lahko razkrojimo v velikih. Tudi pritisk, da bi se Slovenija razdelila na tri regije, ki bi bile ekonomsko vezane na sosedstvo, kaže na to.

Neopazno se zarisuje nov ekonomski zemljevid Evrope. Velike države si ostvarjajo svoj interesni prostor. Podoba združene Evrope, ki nam jo prodajajo kot federalno, postaja krinka za politiko novih imperialnih teženj. Pred leti je v Avstriji izšla študija Der dritte Anschluss, ki govori o tretji priključitvi Avstrije veliki nemški državi na ekonomski osnovi. Slovenija je danes najbolj odvisna od avstrijsko-nemškega ekonomskega prostora, kar ne bi bilo nič narobe, če se ne bi skozi ekonomski prodor poskušale uveljaviti druge težnje. Dokler evropska politika ne bo razumela, da lahko Evropa funkcionira samo kot domovina enakopravnih in enakovrednih narodov, dokler ne bo presežena stara težnja delitve interesnih sfer, kar bo samo oživelo stare medevropske antagonizme, ki so povzročali vojne med evropskimi narodi, ni pričakovati zaupanja v sedanjo evropsko politiko, posebno pri novo priključenih državah tako imenovane tranzicijske Evrope ne.

Ali niso ravno nove članice pomenile sveže krvi za EU, najbolj verjele v Evropo, od njih je bilo pričakovati kako evropsko idejo?

Poglejte, kako se razočaranje kaže pri Poljakih in Čehih, ki sta najbolj zreli naciji med novimi članicami. Čutijo, da se skozi evropsko integracijo uveljavlja model stare ekonomske nadvlade. Med evropskimi politiki ni zrelosti ali poguma, da bi odprli ta ključni problem. Če bi se ga resno lotili, bi za vizijo Evrope enakih možnosti brez težav motivirali ljudi po vsej Evropi. Za vse nas je stabilna Evropa življenjskega pomena, toda stabilnost pomeni najprej notranjo trdnost, ki temelji na enakopravnosti.

Evropski volivci so podprli politično opcijo, ki je najbolj odgovorna za ekonomsko krizo. Kako pojasniti to protislovje?

Ta opcija ima za seboj kapital in je lahko uspešno vodila svoj propagandni stroj. Nova politična opcija se z idejami, ki bi bile kritične do obstoječega ekonomskega sistema in bi odpirale novo perspektivo pri reševanju krize, ne more prebiti; ali pa se poskuša prebiti z neustrezno demagogijo. To smo videli pri zadnjih francoskih in italijanskih volitvah. Drugi moment je, da si ob krizah ljudje želijo stabilnega vodstva, avtoritarne oblasti, ker mislijo, da zagotavlja varnost. Tako so se porodili vsi veliki avtoritarni režimi, tudi nacistični. To občutje danes prevladuje v Evropi bolj kot v Združenih državah Amerike, ki so doživele hud gospodarski kolaps in so se politične in kapitalske elite morale odločiti za nov politični kurz. Koliko pa bo lahko Obamova politika drugačna, vidimo po sedanjih kompromisnih odločitvah. V Evropi se prav srednji sloj, ki je politično konservativen že sam po sebi, nagiba k zatekanju v avtoritarno varnost. Te težnje bodo tudi pri nas prej ko ne prevladale.

Opažamo vzpon protievropskih in ekstremističnih strank. Je to predvsem posledica krize in ekonomske brezperspektivnosti ali nova faza evropske politike?

Za desno politiko se vedno odpira polje prodora, ko nastopi velika kriza. K njenemu vzponu vzpodbuja tudi sesipanje pravnega reda, kar ni občutno samo v Italiji. Pri nas je morda še slabše. Razrašča se kriza demokratičnega sistema kot posledica ekonomske krize. Tako imenovana levica je izgubila svojo identiteto in s tem prepoznavnost. Privolila je v usmeritve, ki jih diktira neoliberalna ideologija, tekmuje z desnico na njenem polju delovanja. Zato tudi ni sposobna notranje kohezivnosti, še naprej se drobi.

Kaj se dogaja z »levico«?

Levica je izgubila svojo prepričljivost, ker ni več sposobna misliti v duhu socialne tradicije radikalno. Privolila je v desno vizijo, v model merkantilističnega kapitalizma. Neoliberalizem ne more biti sprejemljiv za levo politično opcijo, ker je v jedru nesocialen. Zato so vsi njihovi poskusi, da bi ta model vladavine napravili bolj demokratičen in socialno stabilen, neuspešni. Levica se s tako politiko odpoveduje socialni državi. Ne gre za vztrajanje pri socializmu. Tudi če sprejmemo kapitalistični sistem kot ekonomsko učinkovitejši, poznamo iz zgodovine uspešne socialne politike, ki so z doslednim pravnim redom naredile kapitalistični sistem za socialno vzdržen. To seveda zahteva omejitev pravic kapitala. Ne gre za razlastitev lastnine po socialistično, ampak je treba v politični in ekonomski sistem vgraditi eno temeljnih stališč, ki je v ekonomski teoriji že zdavnaj domišljeno, da ima kapital svoje socialne dolžnosti. To pa ne pomeni samo skrbi za socialno ogrožene, kar kapital pri nas odriva na ramena države. Socialne dolžnosti kapitala obsegajo vse - od pravice do dela, participacije delavca pri dobičku do obveznosti kapitala, da ustrezen delež dobička vlaga v tehnološki razvoj, ohranjanje delovnih mest, v izobraževanje in znanost, očuvanje ekološkega ravnovesja itd.

Smo torej pri konceptualni razliki, ki je levica ni več sposobna misliti. Ne samo, da ima kapital socialno odgovornost, ampak je treba tudi drugače definirati celoten ekonomski ustroj, da to načelo vgradiš v sistem. Ne more samo kapital participirati pri dobičku, ker ga ustvarja tudi delo. Tudi delavstvo ima pravico do deleža pri dobičku, kar je nujno vgraditi v pravno ekonomski red države. Sindikalni boj ni dovolj, da zagotovi pravice delavstva in dostojanstvo dela. A danes mnogi neoliberalni ideologi nastopajo celo proti sindikalnemu kapitalizmu, da ga je treba odpraviti, ker prinaša samo težave kapitalu. Politika mora brzdati kapital tudi pri izkoriščanju naravnih virov. Socialna politika in ekološka sta soodvisni, uresničevati ju je mogoče le z omejevanjem nebrzdane logike kapitala, ki zasleduje le povečevanje proizvodnje in dobička. Politika bi morala najprej omejiti vpliv kapitala na samo politiko. Politika mora postati avtonomna. Danes je bolj ali manj transmisija moči kapitala. Kapital omogoča izvolitev zanj ustreznih poslancev v parlament, vpliva na izvršno oblast in na državno upravo. Kdor nima kapitala ali njegove podpore, nima družbenega vpliva in moči, ne more priti do vzvodov političnega odločanja. Tako ostajamo v začaranem krogu politične korupcije.

Levica torej izginja?

Levice v Evropi dejansko ni več in se bo šele morala ustvariti na ruševinah poloma leve politike. Za nov vznik socialne politike mora nastati ustrezna družbena klima, nova družbena zavest množic. Najbrž se bo razvila iz sindikalnih, ekoloških, civilnodružbenih gibanj, ki še ohranjajo družbenokritično mišljenje.

Koliko so nevarni desni populizmi, posebej za vzhod, kjer je demokracija krhka?

Vsak populizem je nevaren že zaradi tega, ker načenja stabilnost demokratičnega sistema. Razumljivo je, da se bo desni avtoritarni politični blok bolj okrepil v tranzicijskih državah. Tradicija demokratične kulture je tu šibka. Koliko desetletij demokracije pa je imela Slovenija v novejši zgodovini? Za časa avstrijske monarhije dve desetletji, v stari Jugoslaviji slabo desetletje in zdaj še ne dve. To je prešibka tradicija, da bi se v zavesti ljudi zasidrali demokratični standardi, kje šele da bi se razvila demokratična kultura, kakršno poznamo v skandinavskih državah. Toda tudi v demokratični zahodni Evropi ljudje levim opcijam ne verjamejo več, ker so izčrpale politični naboj, ki je izhajal iz marksistične paradigme, nove vizije pa niso razvile. Posledice zloma socialističnih sistemov močno odmevajo. Na socialističnih paradigmah ni več mogoče graditi koncepta socialne in demokratične politike. Za vzpon desnega populizma je očitno pot prosta. Levi ideološki populizem ga ne bo zavrl. Obrambni zid demokracije in socialne države lahko gradi le politika, ki bo izhajala iz zavesti novega integralnega humanizma, novega odnosa do narave, iz nove etične zavesti in iz koncepta družbene pravičnosti.

Danes se veliko govori o družbeni solidarnosti. Pri družbeni solidarnosti ne gre, kot govorijo nekateri neoliberalni ideologi, za moralično dolžnost. Koncept solidarnosti kot moralne kategorije ne zadostuje. Solidarnost je treba izvajati iz soodvisnosti med ljudmi, med človekom in naravo, soodvisnosti med narodi, med kulturami itd. Integralen pogled na bivanje nam pravi, da smo vsi v isti krhki barki, kar je naša Zemlja, in naše preživetje je odvisno od našega sožitja. Ali bomo sposobni zgraditi svet družbene stabilnosti in naravnega ravnovesja ali pa bomo kot civilizacija propadli. Naša civilizacija gre h koncu že s tem, če ne bomo oblikovali povsem drugačnega odnosa do izkoriščanja narave, posebno energetskih virov. Še pomembneje je spremeniti zavest človeka. Družben sistem, ki temelji na sebičnosti, ekonomski red, ki gradi na vse večji proizvodnji in zasledovanju zgolj dobička, se obnaša kot rak, ki uničuje lastni organizem.

Desni populizmi se v luči teh dejstev kažejo kot orkestri operete, ki z veselimi vižami omamljajo občinstvo, da se stvarnosti ne zave. Levi populizmi jim sekundirajo. Populizmi so najbolj nevarni zato, ker zaslepljujejo množice.

Kaj bolj definira Evropo: dogajanje v njeni sredici, vase zazrta Nemčija, ali njena periferija, to je Turčija, imigranti?

V vsaki družbi je najbolj odločujoč tisti dejavnik, ki je spontan in agresiven, a praviloma ni v središču družbene moči. Zaradi razslojevanja globalne družbe in pavperizacije množic bo pritisk periferije vse večji. In tudi odločujoč, ker v evropski politiki, tudi nemški ne, ni pripravljenosti za radikalne reforme obstoječega mednarodnega reda, še posebej gospodarskega.

Nemčija, ključna članica Unije in največje gospodarstvo, drsi vstran od Evrope. Evropa ni več ključni interes nemške politike. Je EU sploh še projekt prihodnosti?

Evropa bo še dolgo poskušala ostati skupaj preprosto zato, da bi se evropski narodi izognili novi medsebojni vojni. To je bil tudi motiv za združevanje. A če ne bo učinkovitega reševanja krize, se bo nacionalni individualizem okrepil. Pojavile se bodo množične zahteve, naj močne države več ne podpirajo neučinkovite zveze. V tem primeru se bo pač okrepila stara politika razdelitve Evrope na interesne sfere. Srednja Evropa in Balkan bosta vsekakor torišče nemškega ekonomskega in političnega vpliva. Sta že zdaj. Upajmo, da ne tudi novega imperializma. Slovenija leži na geopolitično izpostavljenem prostoru in je že ves čas po osamosvojitvi čutiti pritiske naših sosed za obvladovanje našega prostora, tudi za njegovo interesno razdelitev. Žal naša zunanja politika doslej ni pokazala zrelosti, da bi zaščitila naše vitalne interese. Ti pa so ohranitev in zaščita našega poselitvenega prostora, jezika in narodne samobitnosti. Za to je poleg politične potrebna tudi gospodarska suverenost, saj o samostojnosti ne more biti govora, posebno v globalnem svetu ne. EU ostaja projekt prihodnosti, če se bomo evropski narodi zavedali njenega pravega pomena.

Redka kredibilna evropska političarka je tačas Angela Merkel. Kako ocenjujete aktualno garnituro na oblasti v EU?

Zgleda, da se Angela Merkel zaveda nujnosti nove politične vizije bolj kot evropski politiki, ki se obnašajo birokratsko. Berlusconi in Sarkozy izvajata izrazito populistično politiko omalovaževanja problemov in nacionalne sebičnosti. To ne daje prav dobrih možnosti za Evropsko unijo. Voz nove politične usmeritve bi lahko potegnila skupaj le nemška in nova francoska politična garnitura. Italija ni prav stabilen člen EU. Gadafijev obisk Italije je pokazal, da gre italijanska politika mimo standardov in načel skupne evropske politike. Težko je oceniti, ali se sesipanje evropskega povezovanja ni že začelo.

Več v tiskani izdaji Sobotne priloge Dela