Tiskane izdaje
Sodniške plače so v zaostrenih gospodarskih, ekonomskih in socialnih razmerah spet postale poligon političnega obračunavanja med pozicijo in opozicijo. Nič presenetljivega, saj so bile v preteklih treh letih, odkar je ustavno sodišče že dvakrat odločilo (decembra 2006 in decembra 2008), da je prepad med sodniškimi, poslanskimi in ministrskimi plačami prevelik, da bi lahko govorili o ustavni enakovrednosti treh vej oblasti, to postalo stalnica. Sodnikom opozicija odreka avtoriteto in verodostojnost, saj da so skorumpirani lenuhi, ki jim trajni mandat omogoča lagodno življenje do upokojitve. Za svoje delo nikoli ne odgovarjajo, sodniški ceh je samopašna, samozadostna in samovoljna druščina, zaverovana v svoj večni prav.
Dejstva pa so takšna. Zakona odpravljata ugotovljeno protiustavno stanje. Razlika med sodniškimi in poslanskimi plačami je še vedno celih osem plačnih razredov - v škodo sodnikov. Plače se bodo sodnikom povišale konec leta 2010.
Edina dodana in prepoznavna »vrednost« tokratne razprave se skriva v besedah poslanca Zaresa Franca Jurija. Ta je poslanske kolege na včerajšnji izredni seji vprašal, ali je moralno legitimno le eno skupino funkcionarjev linčati, če pa v kratkem tričlanska parlamentarna skupina prijateljstva, v kateri sta od treh članov dva iz vrst SDS, odhaja na petdnevno, kot je sam dejal, »eksotično potovanje« v Indijo, za kar bodo davkoplačevalci odšteli okrog 17.000 evrov.
Če je kdo v teh dneh zlorabljen, so to zagotovo delavci Mure in Gorenja. Na njihovo resnično socialno stisko se »šlepajo« celo tisti, ki bi morali ob svojih plačah, za katere jih doslej še nikdar nihče ni poklical na odgovornost, najbolj zardevati. Preprosto zato, ker samo drugim nastavljajo ogledalo.
Iz torkove tiskane izdaje Dela.
