Lipicanci in nafta

Türk in Pahor sta s tem neusklajenim osvajanjem energetsko pomembnega tretjega sveta (ne)hote dokazala, da je ta mala Slovenija nenehno razklana na dva pola, ki celo po naložbe na tuje ne zmoreta več potovati skupaj.

Objavljeno
12. november 2009 20.29
Branko Soban, novinar zunanjepolitične redakcije Dela
Branko Soban
Branko Soban
Predsednik države Danilo Türk in premier Borut Pahor sta ta teden obiskala tri energetsko zelo pomembne države: Azerbajdžan, Kazahstan in Libijo. Države, od katerih bo v marsičem odvisna energetska prihodnost Evrope. Tja zdaj hodi ves svet, tako da ne predsednik ne premier nista veliko zgrešila. Ta del tretjega sveta je zdaj namreč v modi.

Problem je, da sta se na pot podala ob istem času. Kot da bi v predsednikovem uradu vodili svojo politiko, v premierovem kabinetu pa svojo. Nobene prave koordinacije, s čimer sta Türk in Pahor v zagato spravila tudi gospodarstvenike. Kdo naj s kom potuje, da ne bo prevelike zamere? In kam se bolj izplača? Bo več naložb in denarja tam, kamor potuje predsednik, ali pa se je vendarle bolje družiti s premierom? Türk in Pahor sta s tem neusklajenim osvajanjem energetsko pomembnega tretjega sveta (ne)hote dokazala, da je ta mala Slovenija nenehno razklana na dva pola, ki celo po naložbe na tuje ne zmoreta več potovati skupaj.

Na prvi pogled se zdi, da je bila destinacija, ki si jo je izbral predsednik države Danilo Türk, nekoliko pomembnejša. Azerbajdžan je bil do prihoda boljševikov nekaj let celo prva demokratična parlamentarna republika v islamskem svetu in tu je naftno industrijo svojčas postavljala na noge že Nobelova družina. Kazahstan, veliki sosed onkraj Kaspija, na demokratično tradicijo - ki je tudi v Bakuju že dolgo ni več, saj je oblast še iz sovjetskih časov v rokah dinastije Aliyevih - ne da prav veliko. Nafta in plin sta namreč tudi za najbolj demokratične države sveta vselej pomembnejša od svoboščin in človekovih pravic, zato ni nič nenavadnega, da bo Kazahstan kljub številnim pomislekom in kritikam prihodnje leto vendarle predsedoval Ovseju. Morda bo v državi vsaj leta 2010 zato za ščepec več svobode.

Azerbajdžan in Kazahstan sta za Evropsko unijo pomembna predvsem zaradi plinskega projekta Nabucco, ki ga agresivni Gazprom, najmočnejše zunanjepolitično sredstvo Moskve, poskuša minirati na vse načine. To mu tudi s pomočjo Slovenije lepo uspeva. Zato je predsednik Türk v Bakuju in Astani s premalo odločnim zavzemanjem in podporo za evropski plinovod morda zamudil vlak, ki bi Nabucco še popeljal na Zahod. Kajti ko bo Moskva na svojo stran pridobila vse potencialne partnerje za svoj Južni tok (premier Pahor bo svoj podpis predvidoma primaknil že to soboto), bo usoda Nabucca v glavnem zapečatena. Moskva ga zaradi Severnega in Južnega toka, ki sta čista politična projekta, tudi zaradi neodločnosti Bruslja namreč ne bo več dovolila.

Libija je nekoliko drugačna zgodba. Slovenska podjetja, še zlasti gradbinci, so tod lepo služila že za časa neuvrščene Jugoslavije. Na libijskem trgu jih zato dobro poznajo, zato za vrnitev v Tripoli, kjer zdaj na široko odpirajo vrata tujim investitorjem, bržkone ne bo večjih težav. Podarjenim kamelam torej ne gre gledati v zobe. Še več. Slovenija bi se od čudaškega Gadafija lahko tudi marsikaj naučila. Za začetek ravnanja z Italijo. Libijski voditelj je namreč Rim dobesedno prisilil k opravičilu za fašistično okupacijo. Slovenska politika ni opravičila za četrtstoletno fašistično nasilje na Primorskem zahtevala nikoli.

Predsednik in premier sta po opravljenih poteh spet v svojih uradih. Kaj sta nam - poleg Pahorjevih kamel - pravzaprav sploh prinesla iz Azerbajdžana, Kazahstana in Libije? Bati se je, da celoten izkupiček, kakor se je pokazalo že ob drugih podobnih odpravah, tudi to pot ne bo posebno žlahten.

Iz petkove tiskane izdaje Dela