Tiskane izdaje
Ljubljana – Vsakega resnega filmoljubca, ki filmov ne deli na žanre, ampak na mojstrovine in šund, od časa do časa oblije kurja polt. Srh ima toliko večji učinek, če nas spreleti v temni kinodvorani, ko se grozote pred našimi priprtimi očmi vršijo na velikem platnu. Zato Ogledalo pozdravlja nastanek novega festivala grozljivk v osrednjih mestnih filmskih institucijah Kinodvoru in Kinoteki, ki ob prvi ediciji prikazuje kopico kultnih naslovov tega žanra.
Če si nastavimo ogledalo, je odnos povprečnega gledalca do grozljivk ponavadi poln predsodkov. V najbolj neargumentiranem primeru, jih ljudje označujejo za bedaste, infantilne, nagnusne ali preprosto strašne. Ta žanr, ki ga privrženci najdejo samo še na specializiranih filmskih festivalih (kakršen je tudi naš Grossmanov festival), tudi v resnem filmsko-teoretičnem kanonu (podobno kot filmska komedija) redko najde svoje mesto. Čeprav gre za nesporno mojstrsko obvladovanje filmskega jezika in inovativnost, ki mora ob tem še presenetiti, šokirati, prestrašiti in zgroziti.
Film mora biti transformativna izkušnja
Kaj je torej tisto, kar nas v svetu, v katerem nas z vseh strani obsevajo grozljive podobe naravnih, socialnih in vojnih katastrof, tako straši in odvrača od povsem »nedolžne« fiktivne filmske groze? Česa nas je zares strah?
Maša Peče, idejna vodja festivala, pravi: »Vsak resen režiser je že izjavil, da mora biti film transformativna izkušnja. Iz kina moramo priti drugačni, kot smo vanj vstopili. Če kje, potem to velja za grozljivke. Po ogledu nisi več isti, če ne drugega, si prepoten.« Poleg tega ne smemo spregledati, da gre pri grozljivkah v veliki meri za humor, sproščeno izživljanje, pravi »eksorcizem strahov«, kot se izrazi Pečetova.
Pri dobrih grozljivkah je treba občudovati neustrašnost avtorjev, ki podajajo sporočila na brutalen, strašljiv, grozljiv, sugestiven način in ustarjajo občutek eksistencialne groze, ne da bi se bali, da ne bodo všeč gledalcem. Grozljivke nočejo ustvarjati lagodja ali občutkov lažne solidarnosti, družbene angažiranosti – z nobenim od teh prijemov ne božajo gledalca. A čeprav nas politična realnost navdaja z vsakovrstnimi strahovi, tisti primarni zato niso nič manj prisotni. »Grozljivka, tako v knjigi kot na filmu, je vedno v stiku z našimi strahovi in problemi. In zato je tudi vedno aktualna,« razmišlja Maša Peče.
Krvava sled
Morda je res nekaj na tem, da je tovrstni primarni strah nekakšen prežitek, ki ga bolj intenzivno občuti ravno mestni človek. To je bila tudi teza, ki jo v grobem potrjuje selekcija filmov na prvem festivalu Kurja polt. Skozi retrospektivo grozljivih klasik se namreč vleče krvava sled iz urbanega v ruralno, kjer se stereotip mestnega frajerja sooči z grozo pustinje in podeželja.
In če v grozljivkah na vsak način iščemo poučno noto, je to zagotovo nauk retribucije – to kar sledi, smo si zaslužili s svojim nebrzdanim neetičnim ravnanjem in aroganco. Prebudi se v grozi, Hribi imajo oči, Mož iz protja, Teksaški pokol z motorko, Odrešitev ... to so naslovi, ki jih med enajstimi filmi Kurja polt prinaša na veliko platno.
Okultni kulti, ki so večni referenčni vir novih avtorjev tega žanra. Že ob drugi izdaji namerava Kurja polt prerasti v dvoglavega zmaja, z retrospektivnimi in sodobnimi avtorskimi apetiti. Dotlej pa naj nas obliva zona, spreletava srh in se na drži kurja polt ob velikih mojstrih grozljivke.
