Ljudje brez sosedov: problematika praznih vasi

Ljubljana, Kočevje - Do vasi, ki imajo malo prebivalcev ali pa so brez njih, večinoma ne peljejo dobre ceste, tam ni odlične infrastrukture in ni internetnih povezav. Slovenija, ki ima 5973 naselij, ima 59 popolnoma praznih vasi, še dodatnih 108 naselij pa ima od enega do pet prebivalcev. »Ko so ljudje odrasli, so odšli,« pravi Fani Colnar iz Podsten v občini Kostel o usodi vasi, kjer je nekoč živelo več kot sto ljudi, sedaj pa sta tam le še dve prebivalki.

V povprečnem slovenskem naselju živi 341 prebivalcev, kar je tudi število prebivalcev naselja Cerovec pod Bočem v občini Rogaška Slatina. Večina slovenskih vasi in naselij oziroma kar 85 odstotkov naselij pa ima manj prebivalcev od povprečja. Največ popolnoma praznih ali pa takih naselij, ki imajo po nekaj prebivalcev, je - tudi po podatkih Statističnega urada Slovenije - v Kostelu. »Mislim, da je v naših krajih najtežje živeti, a vedno se na prvo mesto postavlja Prekmurje,« pravi Valentin Južnič, župan občine Kostel. To je tista obmejna občina, ki ima povprečno najmanjše vasi po številu prebivalcev, saj v povprečju v kostelski vasi živi 12 ljudi.

Podeželje, kjer so ljudje redka vrsta

Je pa to tudi občina, kjer so lani »izgubili« še eno naselje. Dolenji Potok je ostal brez prebivalcev, podobno kot Brežec pri Podgorju v občini Koper. S tem je na spisku 59 slovenskih naselij, ki nimajo prebivalcev, kar šest vasi iz Kostela, v upravni enoti Kočevje, kamor spadata občini Kostel in Osilnica, pa je 25 takih naselij. Med 20 slovenskimi vasmi, ki imajo le enega prebivalca, spet prevladuje občina Kostel, saj ima sedem takih vasi: Gorenji Potok, Rake, Srednji Potok, Srobotnik ob Kolpi, Stružnica, Suhor in Tišenpolj.

»Včasih je tu živelo 110 ljudi, v vsaki hiši je bilo po enajst ljudi, njive pa so bile obdelane,« pravi 87-letna Fani Colnar, ki je najstarejša prebivalka občine Kostel. Živi v vasi, kjer večino hiš uporabljajo kot vikende, razloži Colnarjeva, ki je zadovoljna, da jo redno obiskuje sin, ki ima v teh neokrnjenih predelih čebelnjak in ki tudi poskrbi, da je njeno življenje znosno. »Pozimi sem bila ves čas v hiši, ko pa je sneg končno izginil, so prišli medvedje,« pravi Fani Colnar. To pove brez panike ali zgražanja, to so dejstva. Podobno, kot le mimogrede omeni številčno divjad, ki poje vse, kar dajo v zemljo.

Malo prebivalcev, pa še ti stari

»Ponavadi je tako, da v vaseh z malo prebivalci živijo predvsem starejši,« pravi Barica Razpotnik s Statističnega urada Slovenije. Med vsemi občinami ima občina Kostel največji delež starejšega prebivalstva, to je starejših 65 in več let - nekaj čez 27 odstotkov. »Ni tedna, ko ne bi kdo v občini umrl,« pravi Valentin Južnič. Občina Kostel ima 600 prebivalcev, kar je petina od okoli 3000 ljudi, ki so na tem območju živeli pred 2. svetovno vojno. Je pa ta lokalna skupnost tudi občina z največ naselji brez otrok, saj nimajo otrok v kar 28 naseljih, po vsej Sloveniji pa je takih naselij 290.

»Ruralna depopulacija je demografsko prostorski fenomen svetovnih razsežnosti, ki je seveda že desetletja značilen tudi za Slovenijo,« pravi dr. Marjan Hočevar s katedre za analitsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede. To, kar se dogaja s slovenskim podeželjem, se dogaja tudi po drugih evropskih državah, vendar pa je Slovenija posebna zato, ker ni bistvenih razlik med ruralnim in urbanim načinom življenja. »Paradoks je, da imamo hkrati nizko stopnjo urbanizacije, obenem pa tudi zelo nizko stopnjo agrarnega prebivalstva, kar je slovenska posebnost. Torej: ljudje živijo na podeželju, vendar se ne ukvarjajo s kmetijstvom,« pravi Hočevar.

Slovenija je periferija Evropske unije

Pravzaprav je cela Slovenija periferija Evropske unije, pravi mag. Andrej Gulič z Urbanističnega inštituta Slovenije. Ne zanika, da je osnovna infrastruktura - ceste, kanalizacija, vodovod - eden od pogojev razvoja. Toda cesta oziroma sodobna infrastruktura lahko poveča prometne tokove v center in še dodatno prazni območje, pravi Gulič: »To ni ključni faktor pospeševanja gospodarskega razvoja.«

Kako zagotoviti razvoj območjem, ki so skorajda brez ljudi, pa je tudi glavno vprašanje, s katerim se že od vsega začetka - od leta 1999, ko je nastala občina Kostel - ukvarjajo v tem delu Slovenije. »Življenje bi nam morali narediti cenejše in ustvariti ugodne pogoje za gospodarstvo,« pravi Valentin Južnič, ki razloži, da je tudi program Pokolpje, ki ga je vlada pred dvema letom in pol sprejela za revno Kočevsko in Belo Krajino, preveč birokratiziran. Naravno ohranjeno območje, ki je večini ljudi »lepo«, ni dovolj.

Kruta pa je tudi realnost, ko se kakšna družina naseli v prazno ali napol prazno vas in novi prebivalci pričakujejo, da bodo kmalu dobili vso - za današnji čas - potrebno infrastrukturo: dostojno cesto, kanalizacijo, internetne povezave.... »Zneski teh investicij se takoj povzpnejo na milijon evrov, kar pa je za občino, ki ima tri milijone evrov proračuna, nemogoča številka,« pravi Južnič.

Rezultatov razvoja podeželja nihče ne meri

Rešitev za take kraje so mehki ukrepi, pravi Andrej Gulič: »Spodbujati lokalni razvoj, ki temelji na lokalnih priložnostih.« Povezati razvojne deležnike in določiti skupne projekte. Čeprav država že dvajset let spodbuja regionalno politiko, so rezultati relativno slabi, tudi zato, ker ni monitoringa. »Prioritete regionalnih razvojnih projektov se delajo na pamet, ne da bi vedeli, kaj lahko od teh projektov sploh pričakujemo,« pravi Gulič, prepričan, da ni najpomembnejše vprašanje koliko evropskega denarja smo počrpali, ampak, kakšen je bil učinek teh sredstev. Toda nihče nima podatkov o dejanskih učinkih: za koliko se je zaradi teh projektov dvignil BDP ali dodana vrednost na zaposlenega...

Kajti trend, ki je bil pred desetletji značilen za slovensko obrobje - izseljevanje mladih ljudi - je sedaj značilen za večja lokalna središča, kot je npr. Kočevje. Ljudje, ponavadi mladi in izobraženi, se izseljujejo v Ljubljano in v tujino.