Lokalni politiki lahko spremenijo državo

Dobrih županov je malo.

Objavljeno
23. junij 2013 20.55
Muzej kozolcev na prostem 14.6.2013 Šentrupert Slovenija
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Ljubljana – Politika že dolgo ni več borba za ideje, že dolgo nima več vizije, ne predstavlja si prihodnosti. Državljani nimamo več občutka, da bodo politiki nekaj dobrega storili za nas; skrbi nas samo, kaj vse nam bodo vzeli.

Demokracija je v težavah, ker so politične institucije rigidne in zastarele in ne znajo več sveta spreminjati na bolje. Ekonomijo bolj kot politiki vodijo multinacionalke in njihovi interesi. Recesija in varčevalna politika krčita socialne pravice prebivalcev. Ekologija, zdrava hrana in voda so postranska stvar. Luksuz. Prepričujejo nas, da sta javno zdravstvo in šolstvo fatamorgana iz preteklosti, ki se počasi spreminja v meglo. Dober državljan mora biti predvsem dober potrošnik. Solidarnost izginja, občutek za skupnost prav tako.

So župani aktivni politiki prihodnosti?

In vendar obstajajo odločevalci, ki imajo možnost razmišljati drugače. Ameriški politični teoretik Benjamin Barber trdi, da bolj kot politiki dandanes postajajo pomembni župani. Na letošnjem Tedu Globalu v Edinburghu je Barber predaval o tem, da bodo v prihodnosti župani mest veliko bolj aktivni kot politiki, saj lahko na lokalni ravni storijo mnogo več za svoje meščane kot politiki za svoje državljane. Mesta oziroma lokalne skupnosti imajo zelo veliko vlogo pri oblikovanju boljšega življenja ljudi. Politiki govorijo, župani delajo.

Spremembe se na lokalni ravni lahko zgodijo veliko hitreje, brez birokracije in zapletenega strankarskega kalkuliranja, prav tako je lažje ozaveščanje ljudi, oblikovanje aktivnih skupnosti. Župani bodo morali postati tisti, ki bodo skrbeli za boljšo socialno politiko, ekologijo, obnovljive vire energije, tisti, ki bodo skrbeli za izobraževanje, brezposelne, mlade, in tisti, ki bodo v svojih mestih želeli za vsako ceno obdržati kreativne ljudi. Ki bodo razmišljali o prihodnosti. Mesta oziroma občine so lahko nekakšni družbeni in politični laboratoriji, ki se lotevajo problemov, ki se jih država noče ali ne more. Regija, občina, mesto, vas ali celo soseska se lahko vsaj delno osvobodijo tiranije globalne ekonomije, vlagajo v lastne energetske vire, postanejo samooskrbne s hrano, so osredotočene na lastne vsebine, na svoj naravni in človeški kapital.

Barber je seveda govoril o velikih mestih, ki danes postajajo predvsem prostori, ki zahtevajo družbene spremembe. Poglejmo samo dogajanja na ulicah Istanbula in Madrida, spomnimo se Kaira, New Yorka – meščani niso več pasivni državljani, ampak počasi spreminjajo zgodovino.

Velika in majhna mesta

London je, denimo, z vladavino dveh zelo uspešnih in karizmatičnih županov (Ken Livingston in Boris Johnson) vzcvetel. Postal je država v državi, zrastli so številni projekti, ki so regenerirali mesto. Samo s turizmom London zasluži milijone funtov. Zacvetele so restavracije, ekološki projekti in London je postal kulinarična prestolnica sveta. To je avtonomno mesto, ki je veliko bolj uspešno kot država. Boris Johnson je po vseh raziskavah veliko bolj priljubljen kot katerikoli britanski politik. Z učinkovitim lobiranjem je v mesto usmeril velik dotok kapitala in ga z njim oplemenitil ter omogočil njegov razvoj. Brez korupcijskih škandalov.

A obstajajo še zanimivejše poti in boljši primeri, manj vezani na kapital. Recimo tako imenovana tranzicijska mesta, kot je angleško mestece Totnes z nekaj manj kot 8000 prebivalci, v katerem uvajajo zeleno politiko, imajo svojo elektrarno, spodbujajo lokalno ekonomijo in podjetja, varčujejo z energijo, imajo celo lasten denar (totnes funt). Na tamkajšnji fakulteti (Falmouth) so se specializirali za izobraževanje in pomoč posameznikom ter organizacijam, ki si želijo praktično uresničevati ideje trajnostnega razvoja. Odločili so se, da bodo preživeli brez velikih trgovskih verig in korporacij. Lani so se tako meščani uprli temu, da bi največja angleška veriga lokalov Costa Coffee v mestu odprla svojo kavarno, ki bi lahko ogrozila lokalne kavarnice in gostilne. Meščani so zmagali in pred nosom zaprli vrata veliki korporaciji. Ta zgodba uči o tem, da mesta ali občine veliko lažje, bolj transparentno in samoupravno kot država interese svojih meščanov postavljajo pred interese multinacionalk.

Eden glavnih aktivistov v mestu je Rob Hopkins, avtor knjige The Transition Handbook, ki je že kar nekaj časa ena najbolj branih knjig med angleškimi parlamentarci. V njej med drugim piše, da pač ne gre vedno le za velike ljudi, ki delajo velike stvari; vedno bolj postajajo pomembni majhni ljudje, ki skupaj delajo majhne dobre stvari. »Če bi vsi razmišljali tako, potem bi se dejansko kaj spremenilo.«

Kralji na Betajnovi

Kaj pa pri nas? Ko sem listala po Delovi dokumentaciji in iskala primere dobrih in uspešnih županov, je bilo rezultatov malo. Veliko več je bilo člankov o korupciji med župani, o obtožnicah, obsodbah, o nepojasnjenih odlivih občinskega denarja, o prelivih na osebne račune, o prekupčevanjih z zemljišči in nepremičninami. Spomnimo se na Maribor, Koper, Ljubljano ... So tako imenovane metode šerifov in mafijski prijemi edini gibalci v mestih in občinah? Edina večja pridobitev v mnogih občinah so le nakupovalna središča. Je to res najbolj pomembna stvar, ki jo lahko župan stori za svoje občane?

Žal pri nas župani svojo funkcijo največkrat razumejo kot možnost družinskega podjetja, občinski proračun je neusahljiv vir, iz katerega župani in njihovi sodelavci črpajo denar za sorodnike, znance, za svoj klan podpornikov, ki bogatijo in se podpirajo. Občine se zadolžujejo v neskončnost. Meščani pa so v nakupovalnih središčih vedno bolj pasivni. Nihče se ne spomni, da so župani tu zato, da bi meščanom omogočali dobro, zdravo in kvalitetno življenje.

Župani dobre prakse

Vse je seveda vedno odvisno od posameznika. Včasih tudi od ene same vizije. Od poštenosti. Delavnosti. Sodobnega razmišljanja. Konec koncev so lahko občine zelo neodvisne, saj z dobrimi projekti črpajo obilna evropska sredstva.

In ker vedno oziroma največkrat govorimo in pišemo le o koruptivnih županih, poglejmo pozitivne zgodbe. Delove dopisnike, ki so najboljši poznavalci stanja stvari v preštevilnih slovenskih občinah, sem prosila za nekaj primerov dobre županske prakse. Omenjen je bil Matjaž Švagan, župan Zagorja, ker podpira Eko krog, se bori za čisto Zasavje proti Lafargeu Cementu, proti onesnaženju z arzenom v dolini Kotredežice. Trenutno se dogovarja o sodelovanju s Pipistrelom in se bori proti različnim interesom in lobistom.

Učinkovit župan iz Prekmurja je Ivan Markoja iz občine Odranci, kjer znajo odlično izkoristiti evropska sredstva; v celoti na primer pokrivajo stroške pomoči na domu, v občino jim je uspelo privabiti nemškega proizvajalca avtodomov Carthago. Omenjen je bil župan občine Vitanje Slavko Vetrih, ki je podprl futuristično idejo Dragana Živadinova in v rojstnem kraju Hermana Potočnika Noordunga pomagal zgraditi Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT). Primer dobrega županovanja po mnenju kolegov predstavljata tudi Robert Smrdelj iz Pivke in Janez Novak iz Loškega Potoka.

Največkrat pa je bil omenjen Rupert Gole, župan občine Šentrupert na Dolenjskem. Gole, ki je po izobrazbi arhitekt, ni v nobeni politični stranki, kar je dobro izhodišče za pošteno držo. Pred kratkim so tam odprli muzej kozolcev na prostem, ki privablja turiste. Zgradili so inovativni leseni vrtec, ki ga, tako kot osnovno šolo, ogrevajo z biomaso. V načrtu imajo lesnopredelovalni center za energetsko samooskrbo občine. V Šentrupertu, kjer bodo v nekaj letih z lahkoto postali energijsko samooskrbna občina, boste našli polnilna mesta za električna vozila. Na spletu imajo 3D-predstavitev občine, prek interneta lahko urejate tudi komunalne zadeve. Na tej izjemno delovni in vizionarski občini, ki uspešno kandidira tudi pri evropskih projektih, je zaposlenih devet ljudi.

Barber ima prav: več bo uspešnih, poštenih in delovnih županov, ki bodo znali v svoje projekte, zazrte v prihodnost, vključiti občane in jih zbuditi iz pasivnosti, boljša bo država. Žal jih v Sloveniji ni veliko.