Tiskane izdaje
Kazni so lahko tudi zastraševalne (tako imenovana generalna prevencija), in sicer naj bi na potencialnega storilca vplivale tako, da ta ne bi izvršil nameravanega kaznivega dejanja. Kriminološke raziskave kažejo, da učinek zastraševalnosti obstaja, vendar je majhen. Nemogoče je realno oceniti, kdaj tovrsten vidik kaznovanja res učinkuje zastraševalno. Težko bi namreč presodili, koga prebiranje časopisov ali poročanje televizije o obsodbi nekega kriminalca dejansko odvrne od kaznivega dejanja. Nepridipravom običajno bolj kot to, ali jih bodo pri kaznivem dejanju zalotili, po glavi roji, kakšna sankcija jih bo doletela. Ko tehtajo koristi in škodo, ki jo prinese kaznivo dejanje, navadno ne razmišljajo o višini kazni.
Kakšen vpliv imajo pogojne obsodbe in koliko obsojencev se čez čas spet sreča s sodniki, ni znano niti s sodne statistike. Na ljubljanskem okrožnem sodišču so pojasnili, da vpisnik še vedno vodijo ročno in je samo delno informatiziran, zaradi česar tovrstnih podatkov nimajo.
Pogojna obsodba ni kazen
V drugi polovici devetnajstega stoletja so teoretiki opozarjali na negativne učinke kratkotrajnih zapornih kazni, predvsem za manj nevarna kazniva dejanja. Tako je nastala pogojna obsodba, ki obtoženca sicer sankcionira, vendar kazen odsluži le, če v predpisanem roku spet pride navzkriž z zakonom. Pred izrekom se morajo sodišča prepričati, da bo tudi samo opozorilo doseglo preventivni namen, zaradi katerega storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. S tem želijo izreči opozorilno sankcijo in omejiti prisilo, če ta ni nujno potrebna.
Danes je tovrsten način kaznovanja znan skoraj vsem kazenskopravnim sistemom. Nekateri imajo različne oblike pogojne obsodbe za povsem samostojne sankcije in jih obravnavajo v posebnem zakonu. Redki so sistemi, ki pogojno obsodbo opredeljujejo kot posebno vrsto kazenskih sankcij. Med njimi je tudi slovenski.
Dr. Matjaž Ambrož z ljubljanske pravne fakultete je pojasnil, da je s pogojno obsodbo mogoče storilcu izreči očitek, značilen za obsodilno sodbo, hkrati pa se lahko z njo storilec izogne kratkotrajnim kaznim, ki pogosto prinesejo več škode kot koristi. »Zelo na splošno je mogoče reči, da je primerna takrat, kadar teža in okoliščine dejanja ter storilčeva krivda in preventivne potrebe ne upravičujejo strožje sankcije.« Seveda o tem odloča sodišče, ki mora upoštevati zakonsko določene omejitve in pravila.
Pogojna na pogojno
Sodna praksa je običajnim smrtnikom večkrat nelogična, saj lahko že pogojno obsojenemu storilcu kaznivega dejanja znova izrečejo pogojno obsodbo. Toda sogovornik pojasnjuje, da je to dopustno, če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe. Vendar ob tem sodišče nima povsem prostih rok. Kazenski zakonik razlikuje obligatoren in fakultativen preklic pogojne obsodbe. Preklic je obligatoren (obvezen), če je sodišče za eno ali več novih kaznivih dejanj, ki jih je obsojenec izvršil v preizkusni dobi, izreklo dvo- ali večletno zaporno kazen. Fakultativen (neobvezen) pa je preklic, ob katerem sodišče za nova kazniva dejanja izreče manj kot dvoletno ali denarno kazen. V tem primeru sodišče presodi, ali je preklic potreben in smiseln.
Dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo meni, da je povsem običajno in da ni nič narobe, če je pogojna kazen izrečena dvakrat zapored. »Gre za sodnikovo presojo, da morda dve drobni zaporedni kaznivi dejanji še nista dovolj za zapor. Kazniva dejanja so lahko različna: prvič je to lahko denimo razžalitev, drugič pa prometno kaznivo dejanje brez hujših posledic.«
Priročno za odpravo zaostankov
Po mnenju enega od ljubljanskih pravnikov, ki ni želel biti imenovan, so sodni zaostanki sodnike morebiti celo prisilili, da pogosteje izrekajo pogojne obsodbe. S tem se obtoženci večkrat odpovedo pravici do pritožbe, kar sodniku prihrani ogromno dela in časa, ki ga lahko porabi za druge zadeve. S tem pa razumljivo prej doseže normo.
Če statistika in temeljite analize pri raziskavah vpliva pogojnih obsodb zatajijo, je znano, da je izvršitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi (ta je po zakonu lahko določena od enega do petih let) najpogostejši razlog za preklic pogojne obsodbe. Obsojeni pri tem ni izpolnil temeljnega pogoja obsodbe, da se bo izogibal novim kaznivim dejanjem.
Sojenje zaradi predčasno storjenega kaznivega dejanja je drugi najpogostejši razlog, da sodišče prekliče pogojno obsodbo. Obsojenemu se sodi v preizkusni dobi za kaznivo dejanje, ki ga je izvršil, preden je bila izrečena pogojna obsodba, med sojenjem pa se zanj ni vedelo. Precej manj pogost je preklic zaradi neizpolnitev naloženih pogojev oziroma obveznosti, recimo pri vrnitvi premoženjske koristi ali povrnitvi škode.
Kaj pa družbenokoristno delo?
Realnost včasih pokaže, da obsojenci pogojne obsodbe sploh ne vzamejo kot obliko sankcije, saj se, če jim na primer preti zaporna kazen in te ne odslužijo, počutijo kot zmagovalci. Tako Ambrož kot Petrovec menita, da enovitega odgovora na to ni, da se od primera do primera razlikuje. Tako kot zaporne kazni tudi pogojne obsodbe drugače vplivajo na obsojence. Nekatere že sam postopek pretrese in pogojno kazen sprejmejo kot zelo resen dogodek in pečat v svojem življenju, drugi pa se kaj hitro spet znajdejo na zatožni klopi. O deležu enih in drugih lahko le ugibamo.
Prav tako se obema sogovornikoma zdi smiselna uporaba sankcij v splošno družbenokorist oziroma za humanitarno delo. Čeprav je to dobra alternativa, v praksi še ni dovolj zaživela, pojasnjuje Ambrož. Po obstoječi zakonodaji namesto pogojne obsodbe sploh ni mogoče naložiti družbenokoristnega dela. Zatakne se, ker so tovrstne sankcije mogoče le kot način izvršitve zaporne kazni in ne kot samostojne sankcije, kamor sodi pogojna obsodba. Preprosto rečeno: sodišče obtoženca ne more obsoditi na delo v splošno korist, temveč ga mora najprej obsoditi na zaporno kazen.
Četudi je včasih pogojna obsodba v takšni obliki, kot je zdaj, verjetno dosegla zadosten namen, bi jo danes nedvomno morali prevetriti. Strokovnjaki imajo gotovo prav, ko menijo, da hude sankcije za manjša kazniva dejanja včasih prinesejo več škode kot koristi. Kot že omenjeno, pa izrek sodbe »obtoženca se obsodi na leto in pol zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let« včasih sploh nima pravega učinka. Obsojenec odkoraka iz sodne dvorane svoboden kot ptica. Seveda to ne velja za vse. Kot je povedal Petrovec, že sam sodni proces na nekatere dovolj učinkuje, da se izogibajo dejanjem, ki bi jih ponovno pripeljala na zatožno klop.
Alternativna oblika sankcije, kot je denimo družbenokoristno delo, ima več pozitivnih učinkov. Obsojenec dobi milo kazen, toda še vedno ima lahko občutek, da je kaznovan za neprimerna pretekla dejanja.
Alternativne oblike sankcij so z vidika pravičnosti sistema znotraj družbe dobrodošle, saj imajo tako državljani občutek, da nekdo za svoja dejanja tudi odgovarja.
Iz priloge Delo Mag
