Ljubljana – Konec lanskega leta je bilo končano poročilo OECD o slovenski ekonomski politiki, ki vključuje tudi oceno našega izobraževalnega sistema. Čeprav bo poročilo javnosti predstavljeno šele jutri, je v zadnjih dneh iz vladnih krogov že pricurljalo dovolj podrobnosti in komentarjev, da so razburili šolsko sfero, še zlasti osnovnošolsko in srednješolsko. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport, je verjetno predvsem zato včeraj na neformalnem srečanju z novinarji pojasnil svoj pogled na razkritje, da po oceni OECD naše osnovno in srednje šolstvo glede na svojo (ne)učinkovitost dobiva prevelik delež proračunskih sredstev – za naše visoko šolstvo pa ugotavljajo ravno nasprotno, torej preskromno financiranje. Minister Lukšič, ki ni navajal konkretnih podatkov iz omenjenega poročila, je včeraj najprej pograjal slovenski odnos do zunanjih ocen in priporočil. Dejal je, da smo v takšnih primerih »precej servilni« in da takrat, ko nas tujci pograjajo, takoj zaženemo vik in krik. Po njegovih besedah pa je namen tovrstnih raziskav, da se države med seboj primerjajo z drugimi in da same presodijo, ali so potrebni kakšni ukrepi. Lukšič je tudi poudaril, da je OECD oddelek za šolstvo ustanovil šele leta 2002. »Šele od tedaj potekajo posebne raziskave, čeprav v OECD trdijo, da se s šolstvom ukvarjajo od vsega začetka,« je bil jasen minister.
Po njegovi razlagi temelji kritika OECD na njegovem prevladujočem anglosaksonskega modelu, kjer je poudarjena neoliberalna ideologija. Tak model želi s spremembami normativov čim bolj oklestiti javne izdatke za javno šolstvo kljub siceršnjemu strinjanju, da je naložba v izobraževanje najboljša investicija. »Na drugi strani pa smo tisti, ki menimo, da ima šolstvo poslanstvo, ki ga mora izvajati ob stabilnem načinu financiranja. Ni prav, da vsako leto na novo odpiramo razprave o tem, kakšni so normativi in standardi v šolstvu, koliko ljudi je tam zaposlenih; ni prav, da se ob vsaki raziskavi vname politična razprava, da je takoj, ko so malo slabši rezultati, treba odvzeti denar.«
Prednosti slovenskega sistema niso upoštevane
Lukšič je opozoril tudi na prednosti slovenskega šolskega sistema, ki v raziskavi OECD niso bile upoštevane. Na primer na našo mrežo glasbenih šol, kakršne ni nikjer drugje, tudi naša športna vzgoja v osnovnih šolah presega marsikatero drugo članico OECD. Po ministrovem mnenju bi morali v takšno raziskavo vključiti tudi predšolsko vzgojo in ne usmerjati osrednje pozornosti raziskave na petnajstletnike.
Slab izkoristek potencialov
Kljub temu je po ministrovi oceni naše sodelovanje z OECD »zelo dobro«. Ocenil je, da je slovenski problem pomanjkanje partnerske povezave med šolsko stroko in politiko. Dejal je, da poskušajo zdaj to popraviti z belo knjigo. Po ministrovih besedah bi morali šolstvo obravnavati bolj celovito, ga postaviti na takšne temelje, da bodo omogočali pristen stik z vsako novo generacijo in s tem tudi boljši izkoristek vseh potencialov – slab izkoristek je, po Lukšičevih besedah, slabost našega celotnega šolstva.
Minister za šolstvo je včeraj znova komentiral odziv finančnega ministra Mitje Gasparija, ki se strinja z oceno OECD, da gre za naše osnovno in srednje šolstvo preveč proračunskega denarja. Po njegovih besedah se vsake toliko časa zgodi, da se pri nas pojavi kakšen minister s svojo lastno predstavo o delitvi denarja, o večjem deležu na račun drugega ministrstva, a da je ta faza »v glavnem mimo«. To je argumentiral z ministrom Gregorjem Golobičem, ki še nikoli ni izjavil, da je treba vzeti osnovni šoli in dati visokemu šolstvu. Ministra Gasparija pa po mnenju ministra Lukšiča »od nekdaj zelo nervira šolstvo«.
»Če bi mnenje OECD neposredno prenesli v politično prakso, bi to pomenilo obračun s celotnim šolskim poljem, kjer imamo zdaj partnerski odnos med starši, učitelji, ravnatelji in lokalnimi skupnostmi. Te so zlasti za vrtce in osnovne šole postopoma dojele, da je to, zlasti ko gre za naložbe, njihova pristojnost, in ne pristojnost države. Preprosto ni razloga, da zamajemo tovrstno soglasje,«
je včeraj dejal minister Lukšič.