Tiskane izdaje
Bizeljsko – Baronica iz Gradca je nekoč na vinogradnike z Bizeljskega gledala zviška. Dobesedno. Na najboljši razgledni točki nad vinogradi se je grajska gospoda namreč kratkočasila v hiši zabave, Lusthausu. Paviljon med vinogradi je posebnost Bizeljskega, po 70 letih propadanja ga bo brežiška občina spomeniško zaščitila.
»Pričakujemo, da bo država, ki je lastnica zgradbe in zemljišča, svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo Lusthausa za spomenik lokalnega pomena dala avgusta. Občinski odlok bo nato predvidoma sprejet na eni od jesenskih sej,« pravi Anica Hribar, vodja občinskega oddelka za družbene dejavnosti. Z zaščito zgodovinske dediščine v Brežicah sledijo pobudi novomeške enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je Lusthaus označila kot redkost na slovenskih vinogradniških območjih. V sedanjem osmerokotnem tlorisu – skozi sedem oken in vrata se pogled od bizeljskih gričev razprostira vse do Zagreba in Brežic – je paviljon vrisan že v Franciscejskem katastru iz leta 1825. Neuradno pa razgledna točka krasi kraj že več kot dve stoletji.
»Po pripovedovanju informatorja so pred drugo svetovno vojno takratni lastniki grofje Windischgrätzi prihajali na Bizeljsko vsako leto za približno tri do štiri tedne in sicer konec avgusta ali začetka septembra. Stavba jim je služila za zabavo in krajšanje časa,« so marca letos zapisali na novomeškem zavodu.
Zazidali pet razglednih oken
Stavba z okolico, grofje so imeli 11 hektarov vinskih trt in plato z jahalno šolo, skriva tudi zgodbe o družbenih odnosih preteklega časa. Gospoda so se zabavala, Bizelanci so obdelovali trte, nepridipravi pa – tako kot to počnejo še danes – kradli. »Do platoja pod Lusthausom so grofje prijahali na konjih. Pot je potekala skozi tako imenovani tolovajski graben, kjer so jih večkrat oropali,« pravi Vesna Kunej, predsednica turističnega društva z Bizeljskega.
S spremembo družbenega sistema se je spremenilo tudi Bizeljsko. Lusthaus je pričel propadati. Inventar (klopce z nogami lepših klopi ob krušnih pečeh, platnene blazine, sedalniki, mize in zastave) je izginil takoj po vojni. Po podatkih novomeškega zavoda je zadruga Rdeča zvezda do leta 1955 v paviljon naselila delavca, pozidala pet od sedmih razglednih oken in objektu dodala predelno steno, peč ter stranišče. Medtem ko sta Slovin oziroma Vino Brežice vinograde obdelovala še na začetku tega stoletja, je paviljon že dolgo pred tem prevzel vlogo zanemarjenega skladišča.
Država bi Lusthaus prodala
Kaj propadajočo pričo življenja bizeljskih graščakov, viničarjev in veleposestnikov čaka v prihodnje, ni znano. Po uvedbi spomeniške zaščite Lusthausu z okolico sprememba namembnosti območja ne bo mogoča. A za izvedbo konservatorsko-restavratorskih del, zasaditev vinogradov in zagon turistično-protokolarne dejavnosti bo potrebno zagotoviti precejšnja sredstva.
Država bi Lusthaus najraje prodala, občina interesa za obnovo ne kaže, lokalna skupnost, ki bi z veseljem upravljala obnovljeni objekt, pa denarja nima. Poskusi prodaje so bili neuspešni, najem s strani enega od Bizelancev je živel le na papirju. »Ko gledam, kako Lusthaus propada, me to še posebno boli. Moj praded je bil namreč upravitelj bizeljskega gradu in vinograda. Ko so gospoda prišla na to razgledno točko, je pripravljal pojedine,« pravi Kunejeva.
Krajevna skupnost in turistično društvo sta leta 2006 za silo zakrpala streho ter pozneje uredila zaraščeno okolico. Podobno si želijo tudi v prihodnosti, pravi Kunejeva: »Na občino smo letos dali prošnjo, da bi v sodelovanju z novomeškim zavodom in Kozjanskim parkom bolj temeljito prenovili streho. Odgovora še nismo prejeli. Od ideje, da bi skušali oživeti paviljon kot turistično točko v sodelovanju z občino in Termami Čatež, ni bilo nič.«
