Tiskane izdaje
Trbovlje – Najmanjša slovenska bolnišnica Splošna bolnišnica Trbovlje (SBT) je vzorčen primer zgoščenih težav slovenskega zdravstva. Napovedi, da bodo novi urgentni centri občutno vplivali na poslovanje bolnišnic, se uresničujejo. A milijonske izgube so le pika na i večdesetletnim anomalijam v zdravstvu: neustrezni politiki specializacij in pomanjkanju zdravnikov.
Marina Barovič, ki je na čelu SBT tretji mandat, že desetletje neuspešno opozarja državne odločevalce na zgrešeno politiko odobravanja specializacij v javnem zdravstvu po načelu območnih enot zdravstvene zavarovalnice. V državi je deset splošnih bolnišnic, med njimi so najmanjše trboveljska, brežiška in ptujska, specializacije po pooblastilu ministrstva za zdravje pa izvaja Zdravniška zbornica Slovenije. »Smola manjših bolnišnic je, da vselej izgubijo tekmo za specializante proti večjim ustanovam v isti območni enoti oziroma regiji: SBT je del ljubljanske regije in v tekmi za specializante smo proti Univerzitetnemu kliničnemu centru vselej poraženi,« že leta izpostavlja Barovičeva, ki se je do podatkov o številu specializacij v javni mreži dokopala na podlagi obračuna plač pri Zdravniški zbornici Slovenije, saj ti podatki sicer niso javni.
Manj kot pol odstotka
Po dostopnih podatkih so plače v 30 institucijah slovenske javne zdravstvene mreže avgusta lani znašale skoraj 3,7 milijona evrov. Na deset splošnih bolnišnic je odpadla tretjina vseh specializantov – 417 od 1423. Najmanj, samo šest oziroma manj kot pol odstotka, je specializantov SBT. Ljubljanski in mariborski UKC jih imata skupaj več kot vse splošne bolnišnice. SBT je za to, da dolgoročno zagotovi ustrezne zdravniške kadre, v preteklosti iz sredstev poslovanja financirala osem specializantov, a leta 2013 je resorno ministrstvo zdravstvenim zavodom odvzelo še to edino možnost izpopolnjevanja razredčenih zdravniških vrst. »Ministrstvo nam je ukinilo financiranje specializacij po sistemu 'znani plačnik'. A drugih sredstev kot javnih nimamo,« pravi Barovičeva.
Izboljšave bi lahko prinesel novi zakon
Očitno bolnišnice med odločevalci nimajo niti sogovornika; v njihovem primeru sta to ministrstvo in zdravstvena zavarovalnica. SBT je v zadnjih petnajstih letih vsako leto izkazala potrebo po povprečno dvajsetih specializantih, zbornica pa jim jih je odobrila deset. Barovičeva vidi rešitev v zakonodaji o zdravniški službi, ki bo znotraj regij dovolila tudi oblikovanje subregij. »Tudi specializacije po statističnih regijah bi se obnesle bolje kot sedanji sistem,« je prepričana.
Na lansko poslovanje bolnišnic so občutno vplivali tudi novi urgentni centri (UC). Samo v SBT bo izguba najmanj polmilijonska. »V UC moramo zagotavljati dejavnost 24 ur na dan, temu pa viri financiranja niso prilagojeni. Na to smo ves čas opozarjali ministrstvo za zdravje in pred kratkim ponudili tudi rešitev: drugačno financiranje UC. Manjše bi financirali v obliki pavšala,« pravi Barovičeva. A so tudi v tem primeru sogovorniki neodzivni.
Nevidni za odgovorne
Nefleksibilen sistem ne da dihati niti novi urgentni mreži. Do letos so lahko bolnišnice programe prilagajale potrebam pacientov. Barovičeva pojasnjuje: »Če nismo v celoti uresničili programa neakutne nege, ker ni bilo indikacij, smo lahko sredstva preusmerili drugam in tako skrajševali tudi čakalne dobe.« Lani smo imeli v Sloveniji 830.000 evrov izpada – neplačanega programa na področju zdravstvene nege. »Kam je bil prerazporejen ta denar in komu je bil namenjen?« se sprašuje Barovičeva.
Da majhne bolnišnice njihova majhnost dela nevidne, dokazuje tudi podatek, da sta bolnišnici v Brežicah in Trbovljah še po letu dni od odprtja UC edini v državi brez reanimobila. V trboveljskem UC so lani imeli 15 odstotkov več internih in celo 30 odstotkov več kirurških obravnav pacientov.
