Tiskane izdaje
Prvi teden šolskega leta je potrdil, da je uveljavitev sicer dobrodošlega zakona o ponudbi subvencioniranega toplega obroka na vrat na nos v srednjih šolah povzročila hude težave. Šole, ki jih pesti prostorska stiska, so v velikih zagatah, ki jih rešujejo vsaka po svoje, odvisno od iznajdljivosti ravnateljev. Nekatere v sosednjih lokalih, druge z dostavo tople hrane, ponekod tudi z boljšimi sendviči. »Problema dijaške prehrane tako niso rešili. Ker v šoli nikakor ne morejo zagotoviti primernih prostorov za kuhinjo in jedilnico ali vsaj razdelilnico toplih obrokov, so dijaki prve šolske dni dobili hladno hrano - hladne testenine, denimo, ali kar sendvič. Tudi čas obeda je neprimeren, saj dopoldanske malice sploh ni.
Sin ima do šole uro vožnje in če ne bi imel s seboj še malice, bi bil od ranega jutra do 11. ure dopoldne brez hrane,« pripoveduje mama enega do dijakov.
A s tem težav še ni konec, saj se pouk skoraj nikoli ne konča pred 15. uro (dvakrat na teden traja do 16.30), kar pomeni, da bi odraščajoči najstnik v 12 urah zaužil en sam obrok, kajti zjutraj gre prezgodaj od doma, da bi se lahko pošteno najedel, dodaja. Starši resnici na ljubo nimajo zamisli, kako bi lahko šola sama čez noč poskrbela za »zdravo prehranjevanje« otrok, ne da bi še podaljšala čas bivanja v šoli, žrtvovala učilnice ali okrnila svoje dodatne programe, a so prepričani, da bi morali na ministrstvu za zdravje skupaj s strokovnjaki IVZ bolje domisliti sistem organizirane dijaške prehrane, preden so obljubili nekaj, česar vse šole ne morejo izpolniti, so prevladujoča mnenja med našimi naključnimi sogovorniki.
Dileme novega sistema, kateremu načeloma nihče ne nasprotuje, se s prakso kar množijo. Pri tako velikem organizacijskem premiku bi bilo (po vzoru študentske prehrane) denimo smiselno razmisliti o doplačilu za pravo kosilo in ne obroku, ki je »več kot sendvič in manj kot kosilo«, kot je zdaj predvideno, predlagajo nekateri. Kajti šele s tem bi zadostili smernicam zdravega načina prehranjevanja, delovali preventivno in bistveno podprli družine. Drugi predvsem opozarjajo, da subvencija 2,42 evra ne zadošča za pripravo obroka po predpisanih količinskih in kakovostnih merilih, še zlasti, ker je treba obrok v večini primerov tudi ustrezno zapakirati in dostaviti.
Zato so se v zvezi ravnateljev slovenskih srednjih šol zavzeli za možnost, da bi vsaj v prehodnem obdobju organizirali ponudbo kakovostnega hladnega obroka, ki bi bil tudi subvencioniran. Ustrezno zakonsko dopolnilo po naših informacijah že pripravlja ena od poslanskih skupin. Zakon zdaj izrecno govori o toplem obroku, čeprav bi bilo do takrat, ko ne bo vseh pogojev, veliko bolj smiselno govoriti o zagotovitvi zdravega obroka, ki je lahko tudi hladen. Če te izjeme ne bo, bo po podatkih zveze srednjih šol in dijaških domov brez subvencije ostalo 30 odstotkov ali približno 30 tisoč dijakov.
Za ta denar ne moremo zagotoviti kakovostnega toplega obroka, ugotavlja Nives Počkar, ravnateljica ljubljanskega Centra srednjih šol, kjer nimajo prostora za kuhinjo. Posoda, v kateri dostavljajo toplo hrano, stane 40 centov in poznavalci so jih opozorili, da bi bil ponudnik za to ceno prisiljen uporabljati nekakovostne uvožene surovine tik pred iztekom roka, zato so pri iskanju ponudnika (ki še traja) dali poudarek zdravemu obroku.
V Gimnaziji Moste v Ljubljani imajo sicer srečo, da imajo jedilnico in razdelilnico hrane, a niso brez težav. »Če šola ne bi bila obnovljena, bi se gotovo našli na seznamu neuspešnih,« pravi ravnateljica Nika Gams in razlaga, kako so morali šolo organizacijsko postaviti na glavo. Pouk so podaljšali za četrt ure, glavnega odmora ni več. Dijaki, razdeljeni v štiri skupine po letnikih, imajo po novem eno uro časa za obrok, toda ne vsi ob istem času. Imajo brezkontaktno kartico s šifro, s katero se vnaprej naročajo na enega od dveh ponujenih menijev. Hrano dovaža eno od velikih gostinskih podjetij in po jedilniku sodeč je zelo pestra. Ker 800 dijakov zaradi omejenega prostora v jedilnici ne more obedovati hkrati, prva skupina že ob pol desetih dopoldne je denimo makarone z mesno omako, zadnja pa je do 12. ure že pošteno lačna. A ne gre drugače. Ravnateljica meni, da bi bilo tako kakovosten obrok škoda pojesti v razredu in iz plastičnih škatel. Po njenem je vredno investirati v dozidavo jedilnic, med tem ko kuhinje niso nujne, saj je ponudnikov prehrane dovolj, ob večjem povpraševanju pa se bodo gotovo pojavili še novi.
O zadregah poročajo tudi z viške gimnazije v Ljubljani, čeprav imajo svojo kuhinjo že od prej. Ker njene zmogljivosti ne zadoščajo, še iščejo zunanjega ponudnika, ker se na njihovo javno naročilo ni odzval niti eden. »Odločili smo se, da bomo zadevo organizirali življenjsko, a zgodba se takoj zaplete. Želimo obdržati prejšnji sistem, ko smo ponujali malico in topli obrok, in jo razširiti na vseh 800 dijakov. Kombinirali bomo svojo in zunanjo ponudbo,« je povedala ravnateljica Alenka Krapež. V njihovi anketi se je pokazalo, da želi 30 do 40 odstotkov dijakov malico in kosilo, približno 30 odstotkov bi bilo zadovoljnih s toplo malico, drugi imajo o prehranjevanju drugačne predstave. Urnikov še niso premikali, zdaj končujejo pouk ob 15. uri, po novem ga bodo ob 16. uri.
Iz tiskane izdaje Dela
