Tiskane izdaje
Je jazz. A ni glasba. Je avto. Skoraj mešanec, skoraj enoprostorec. Doma, torej na Japonskem, je fit. Je honda.
Na staro celino je Hondin jazz alias fit prvič pripeljal leta 2002
Do zdaj je doživel nekaj prenov, vozi se tudi po ameriških cestah, kjer se počasi, a res počasi in verjetno bolj na silo spogledujejo tudi z avtomobili pod štirimi metri. Jazz se potegne tja do 390 centimetrov. Malček je tudi po evropskih in slovenskih merilih. S prenovo, staro nekaj mesecev, je pridobil nekaj centimetrov, a je še vedno malček. Zunanja podoba ni taka, da bi bil človek ob pogledu nanj prevzet. Je pa eden tistih avtomobilov, ki mu lahko rečeš veliki mali. Zakaj? Ker v resnici ponuja precej ali bistveno več, kot se zdi na prvi pogled. Na slovenskih cestah ga ni videti prav pogosto, kar pa ni njegova krivda, temveč svoje naredi cena – tudi finančne turbulence na relaciji jen-evro. Tako pač je in ne kaže, da bi lahko bilo kmalu bolje.
Potniška kabina deluje svetlo in prostorno
Tudi zadaj je kar precej prostora, recimo za dva odrasla, a seveda ne preobilna. Prtljažnik kljub dolžinski podhranjenosti ni liliputanski – ponuditi zmore povsem uporabnih in za tak avto velikih 379 litrov volumna. Veliko je odlagalnih površin, kar je dobro, ker hoče biti jazz seveda tudi družinski in tudi sicer uporaben. Armaturna plošča je bogato opremljena – zaradi najbogatejšega opremskega paketa – in ji ni kaj očitati. Enako velja za zunanjost – ne vzbuja izjemnega navdušenja niti razočaranja. Preglednost je dobra, kar ni značilnost sodobnih avtomobilov, prednje steklo je zelo veliko in sonce močno sije v notranjost. Stvar, ki je lahko všečna ali pa moteča.
Uporaben, kljub skromnim centimetrom dovolj prostoren, cena pa ...
V avtu se je vrtel močnejši od dveh bencinskih agregatov, čeprav zmore iz 1,3 litra gibne prostornine izvleči 73 kW/100 KM pri okroglih 6000 vrtljajih in ima 127 Nm navora. Razmeroma prijazen na avtocestah, kjer bi si vendarle želel 6-stopenjski menjalnik in ne le 5-stopenjskega, pričakovano podhranjen, ko je polno naložen in ko ni več ravno. Pravzaprav je tako kot z vsem, kar ponuja jazz – nič presunljivega. Ta honda je potrditev avtomobilske filozofije dežele vzhajajočega sonca – uporabnost, preprostost, skoraj skromnost.
Kot že zapisano, s cenami ima Honda pri nas težave. Velja tudi za jazz 1,4 elegance. Stane 15.490 evrov. To ni plus, čeprav je lahko mali veliki.
