Tiskane izdaje
Ljubljana – Na vrata dobrodelnih organizacij trka vse več ljudi, ki imajo delo, a s svojimi dohodki niso sposobni preživljati družine. Po drugi strani pa se poglablja revščina tistih, ki so že dolgo brez zaposlitve, ugotavljajo v humanitarnih organizacijah.
»Zelo nas je presunilo, da je vse več naših uporabnikov oziroma humanitarnih zgodb ljudi, ki so zaposleni, prekercev, s. p.-jev, ki ne morejo preživeti, ne zmorejo niti tekočih stroškov, kaj šele, da bi poplačevali dolgove,« je Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje strnila vtise o iztekajočem se letu na svojem delovnem področju.
»Druga zgodba, s katero se soočamo, je, da nekateri ljudje, ki so že dlje časa v revščini, pa niso trkali na vrata humanitarnih organizacij, prihajajo absolutno prepozno, ko so izgubili že vse in je zelo težko pomagati. Tretji vidik je, da pri pomoči ne gre več samo za elementarne zadeve, kot so hrana in položnice, ampak se z ljudmi, ki se že dolgo ciklajo v revščini, moraš ukvarjati celostno. Potrebujejo vsakovrstno pomoč, tako materialno in finančno, kot psihosocialno in pravno. Treba jih je vključevati v izobraževanja, mediacije in podobno, ker je z nezmožnostjo preživetja usahnila tudi njihova življenjska moč, funkcionalna sposobnost, da ne govorim o sposobnosti vključevanja na trg delovne sile. Ti ljudje so popolnoma izgubili tla pod nogami, treba jih je prijeti za roko in jih voditi, da se znova postavijo in postanejo učinkoviti v vsakdanjem življenju. Osredotočiti se moremo na vsebinsko in celostno podporo,« je opisala Anita Ogulin, ki opozarja tudi na to, da se je določen delež med tistimi, ki že dolgo prejemajo samo podporo države - vendar le denarno, ne pa v smislu aktivacije - tako navadil na to pomoč, da sploh ne razmišlja več o kakršnemkoli vključevanju v delovni proces.
»Največji problem vidimo v tem, da tak odnos prenašajo že na potomce. Niso, nočejo in ne zmorejo biti aktivni, niti njihovi družinski člani ne, ker je to dobesedno postal način preživetja.«
Ogulinova ocenjuje, da si je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zelo prizadevalo ljudem, zlasti tistim, ki so v breznu revščine, olajšati stiske: »Ampak ti ukrepi niso bili najbolj posrečeni. Pri odpisu so upoštevali dolgove iz leta 2013, ki so bili več ali manj že zdavnaj izterjani, glede dolgov do države je bil mogoč le minimalen odpis. Zelo dobro je bilo pa sprejeto to, da banke pri izvršbah ne smejo več zaračunavati svojih stroškov od minimalnih prihodkov in socialnih transferjev.«
Še vedno stigma
Humanitarne organizacije so državi predlagale več konkretnih ukrepov za bolj sistemsko rešitev problema revščine. »Pomembna je aktivacija ljudi, ki so na socialni podpori, zato, da se njihovo socialno okolje nadaljuje in da ne izgubljajo svojih delovnih in življenjskih sposobnosti zaradi izključenosti iz dela. Povedali smo tudi, da se ne bi smelo šteti otroških dodatkov v prihodek družine, prav tako ne študentskega dela. Če starši nimajo lastnih prihodkov in gredo otroci študentsko delati, je lahko družina prikrajšana za socialne transferje. Dogaja se tudi, da dobi posameznik za nazaj izplačano bolniško nadomestilo, a zaradi tega izgubi socialno pomoč, čeprav je šlo le za enkratno nakazilo, s katerim ne more poravnati niti dolgov za nazaj,« je naštela Anita Ogulin, ki je prepričana, da bi se morali centri za socialno delo reorganizirati tako, da bi lahko socialni delavci bili več na terenu.
»Mi še vedno ugotavljamo stigmatizacijo revščine. Starši znajo manipulirati na tak način, da je ne prikažejo, in v to vlečejo tudi otroke. Oklepajo jih v svoji revščini. Vse več otrok je socialno izključenih in izločenih, se ne družijo z vrstniki. Tudi otroci znajo biti kruti med seboj.« Zgodi se, da družina za 5 evrov presega cenzus za brezplačno kosilo v šoli, a nimajo denarja za to, da bi ga plačali. Pa rajši napišejo, da ima otrok dietno prehrano in zato zanj šolska kuhinja ni primerna, kot da bi priznali, da si ga finančno ne morejo privoščiti.
Na drugi strani pa je veliko ljudi, ki želi pomagati. »Samo s projektom Botrstvo smo od botrov do otrok spravili več kot 2 milijona evrov. Zgodbe družin, ki težko živijo, se jih dotaknejo. Se pa zgodi tudi, da se kdo priključi projektu, pa čez 2 ali 3 mesece ugotovi, da ne zmore plačevati več. Ekonomska moč ljudi, ki pomagajo, je včasih tudi šibka. Slovenci smo odprti, lahko bi bili pa še bolj učinkoviti, če bi se orientirali v pomoč v okolju, kjer živimo. Mnogi revščino skrivajo. Če ob tem živijo v okolju, ki ni senzibilno, je tragedija še večja. Opazovati moramo, kdo se izloča, umika, komu gre slabše in pristopiti na spoštljiv način ter neposredno pomagati,« meni Anita Ogulin. Upa, da bo v naslednjem letu za ljudi na robu kaj boljše.
Več kot pol milijona po pomoč
Po podatkih Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije (NFHOS) se je število njihovih uporabnikov v letu 2014 zmanjšalo glede na število v letih 2012 in 2013 (739.318), še vedno je pomoč humanitarnih organizacij vsaj enkrat potrebovalo več kot 655.000 ljudi.
»Razveseljivo je, da se število ljudi, ki potrebujejo našo pomoč manjša, vendar je številka še vedno velika. Ugotavljamo tudi, da se poglabljajo stiske tistih, ki se jim življenjske okoliščine niso bistveno spremenile. Večinoma gre za brezposelne, še posebej, če se zraven prikrade še bolezen, ali za ljudi, ki imajo zaposlitev z nizkimi dogodki, enostarševske družine, ali družine z enim dohodkom, upokojence z nizkimi pokojninami. Potrebe ljudi, ki se znajdejo pod pragom revščine, poleg posebnih socialnovarstvenih programov, so predvsem denarna sredstva s katerimi si lahko organizirajo dostojno življenje. Tudi dejstvo, da v Sloveniji nimamo več univerzalnih socialnih transferjev, je situacijo samo poslabšalo. Potrebno bi bilo resno preučiti možnosti o univerzalnih dodatkih. Glede na to, da je denar tisti, ki odpira vsa vrata, zaposlitev pa ni zadosti za vse, bi po mojem mnenju morali začeti resno razmišljati o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka,« je komentirala Tereza Novak, direktorica Slovenske filantropije in predsednica NFHOS.
Pri Karitasu opozarjajo, da se sicer število ljudi, ki trkajo na njihova vrata, ne povečuje, se pa stiske vse bolj poglabljajo in revni so vse bolj revni: »Prav tako je skrb zbujajoča brezizhodnost, ki jo čutijo mnogi, ki so že nekaj let brez zaposlitve ali pa delajo in ne zaslužijo niti za preživetje svoje družine. Kritična je tudi verižna reakcija, ki od izgube zaposlitve vodi k zadolževanju, izgubi vsega premoženja in nato se temu velikokrat pridruži še bolezen. V porastu je revščina starejših in tistih, ki živijo sami. Vse več pa je tudi gospodinjstev, ki kljub delu z minimalno plačo ne morejo preživeti.«
