Manj prodanih darilc, a kuhano vino v potokih

Ljubljana - Pred letošnjimi prazniki si prodajalci na stojnicah res niso mogli pretirano mesti dlani. Deževno vreme, ki je spravljalo v obup tudi vse željne predprazničnega pohajkovanja po ljubljanskih ulicah, jim je odgnalo marsikaterega kupca. A mnogi, ki jih je vsako leto mogoče videti v hišicah ob Ljubljanici in na Kongresnem trgu, si prav od tega časa obetajo levji delež letnega dobička. Nakit mlade oblikovalke in copatki so gotovo darilca, ki bi se jih razveselila marsikatera dama. A po nakupovalnem izkupičku do konca preteklega tedna še ni bilo videti, da se jih bo prav veliko znašlo pod novoletnimi jelkami. Dekle, ki je prodajalo izdelke, ni bilo prav zadovoljno. Vsaj zadnji teden je deževalo, v takšnem vremenu si le malo kdo želi pohajati in nakupovati, sva se strinjali. Pobrskala je po zvezku in pokazala nizke zneske izkupička. Ker so kupci redki, je tudi delovnik precej dolgočasen.

Vsaj hladno ni tako, je klepet še z enim prodajalcem, ta je ponujal med in izdelke iz njega, nanesel na klavrno vreme. »Še tako hud mraz je boljši od tega,« je zavrnil vsakršen optimizem. Toda, kot kaže, bo v prihodnjih dneh vendarle bolje, je sklepal. Na vsakem koncu leta prodajajo na stojnicah, tudi za božič in silvestrovo, brez izjeme. Da bi ga ta delovnik kaj pretirano motil, ni bilo zaslediti. To je pač priložnost za zaslužek.

Tudi izdelovalka igrač iz blaga in keramike, ki je ravno prevzela stojnico in začela svojo izmeno, se zaradi najbolj natrpanega delovnika pred prazniki, v času, ko večina ljudi razmišlja bolj o oddihu, ni vznemirjala. Prodaja samo še tukaj, redko na umetniški tržnici, sicer pa hitro pove ključni besedi, ki vodita do njenih lutk na spletu: Aleksandra Bregar. Pa saj ni tako hudo, dva si razdeliva delovnik, razlaga in si nadene na dlan lutko s kodrastimi rdečimi lasmi. Pomiga in cunjica oživi, poskuša zvabiti nakup. Petek pred božičem je bil še čas, ko si je lahko obetala, da se bo prodaja vendarle izboljšala.

Precej drugače je na stojnicah, ki ponujajo v tem času verjetno največkrat naročeno pijačo ne glede na to, koliko glavobola ali kakšnih drugih neprilik prinese - kuhano vino. Pr' brvi ali Pr' maketi, kakor so stojnice poimenovali tamkajšnji ponudniki, se popoldne (na koncu tedna oziroma dneh »tik pred zdajci« že prej) ponavadi začnejo nabirati ljudje in gneča ne pojenja, dokler okoli polnoči ne nehajo delati. Darjan, ki sicer dela v restavraciji Mirje, toči kuhano vino in streže hrano Pr' brvi prav vsak dan, tudi za božič in na silvestrovo bo, je povedal. Ker se stojnice zaprejo okoli polnoči, bo vendarle lahko zabavo še nadaljeval, mar ne? »Ne, takrat pa delamo do treh,« me je hitro popravil in skomignil z rameni: »Tako pač je ...« Koliko se prodaja v tem času poveča, je stvar, s katero se bo ukvarjal šef, natakar pa ve povedati, da obiskovalci največkrat naročijo belo kuhano vino, manj rdeče, še manj hrane; največ ljudi se ob stojnicah nabere okoli devete zvečer, a letos takšnega drenja kot prejšnja leta ni bilo.

Andreja, Ljubica in Rok so med tistimi, ki strežejo kuhano vino ali hrano Pr' maketi na Prešernovem trgu. Delajo vsako leto, pove Rok, ki dela še s posredovanjem študentskega servisa. Vsak dan po osem ur, delo za božič in silvestrovo pa si bodo razdelili; na vprašanje, koga bo doletela ta nadloga, niso odgovorili, Rok je v imenu sodelavk rekel le, da »se vse zmenijo«. Koliko pa imajo kaj dela? Precej manj kot prejšnja leta, se strinjata Andreja in Ljubica. Kako to - zaradi vremena ali finančne krize? »Do zdaj zaradi vremena, od zdaj pa zaradi krize!«

Iz torkovega Dela