Manjša ko je država, bolj potrebuje inteligentno 
in prodorno diplomacijo

Zvoneta Dragana sem spoznaval različno in v različnih okoliščinah. Ko sem bil še dopisnik iz Kopra, začetnik, je prispel iz nadvse pomembne Ljubljane; lokalni politiki so bili tako rekoč otrpli, ker se je prikazal sam podpredsednik republiškega izvršnega sveta. Tedaj so si v Kopru zamislili rafinerijo, češ, regija nazaduje, potrebujemo nekaj kapitalsko intenzivnega. Dragan je zatrdil: Rafinerija bo! Me prav zanima, kaj bi zdaj o tem porekel. In podpredsednik je pil samo mleko, ker je tedaj menda imel želodčne težave. Iz Beograda se ga spomnim kot pod predsednika zveznega izvršnega sveta, enega redkih, ki je kaj vedel o ekonomiji. Prihajal je v zvezno skupščino, kjer se je filozofiralo o vsem in marsičem. Nekega dne je starejšemu kolegu, ki je tedaj pisal kolumne za nekdanji Gospodarski vestnik , dejal: Pustiva vse skupaj, greva v avto in v Palačo federacije – k meni na soliden viski.

Govorila sva o diplomaciji (gospodarski diplomaciji), v tem je Dragan poseben ekspert. Zato so ga tudi povabili, da s sodelavci naredi za zunanje ministrstvo posebno študijo, kako okretna so naša predstavništva v tujini. Mimogrede, pomislimo samo na to, kako znajo Američani lobirati za svoja letala, mi pa? Študija je izjemno zanimiva in, upajmo, da bo koristila. In še en mimogrede: Zvone Dragan je te dni habilitiral na FDV kot zunanji predavatelj, in sicer s temo o diplomatih in njihovi odličnosti. Celoten študentski avditorij mu je aplavdiral. Bravo.

Nedavno je postal posebni svetovalec generalnega direktorja Mednarodnega centra za promocijo podjetij, edine mednarodne organizacije s sedežem v Ljubljani.

Začniva v Pekingu. Pred zdaj že davnimi leti (bo že skoraj četrt stoletja in več) je slovenska delegacija s tedanjim predsednikom vlade Dušanom Šinigojem z Lufthanso priletela v Peking. Pričakal jih je veleposlanik (tedanje Jugoslavije) Zvone Dragan, vse je že na letališču objel, potem pa tako rekoč zapovedal: Gremo takoj na sestanek. Sestanek je bil v Pekinški raci; restavracij s tem imenom je precej, ta pa je bila res odlična. In veleposlanik je v svojem značilnem osebnem slogu takoj diktiral: Kateri in kakšni so naši gospodarski interesi na Kitajskem!? To je treba zelo natančno vedeti.

Zelo dobro je bil pripravljen gospodarski del obiska, tako v Pekingu kot v Chengdu ju [z Ljubljano pobrateno mesto]. To je bil zelo hiter obisk – vrnitev obiska tedanjemu premieru Zhao Ziyangu, ki je bil julija 1986 tudi v Sloveniji. Ta naša delegacija – politična in gospodarska – je izkoristila dober veter v odnosih s Kitajsko; v fokus je postavila gospodarske interese, interese slovenskih podjetij. Mislim, da je nastalo nekaj zelo pomembnih projektov, od Iskrinih do drugih firm; že deset slovenskih podjetij je tedaj imelo predstavništvo v Pekingu. Ta delegacija ni ostala pri velikih besedah, ampak so bili tudi pozneje rezultati. Drugo, česar se spomnim, pa je, da sem – ko je bila delegacija v Chengduju – potreboval kar nekaj energije, da sem zagotovil sprejem pri Zhao Ziyangu.

To je bila izjema. Tedaj je kitajski predsednik vlade sprejemal »federalne« delegacije, a mi je uspelo, da je sprejel tudi republiško delegacijo. Do zadnje ure, ko se ni vedelo, ali sestanek bo ali ne bo, so kitajska ministrstva dobila signal, da okrepijo gospodarsko sodelovanje s Slovenijo.

Je bilo tedaj v slovenski diplomaciji že kaj drugačne miselnosti – ne klasično diplomatske, ampak da je treba tudi podpreti gospodarstvo?

Ja, začutil se je bolj pragmatičen pristop. Ekonomski interesi so bili močneje postavljeni v ospredje kot v nekaterih drugih tedanjih republikah in pokrajinah. In tretje, kar se mi zdi zelo pomembno, je, da smo postavljali v ospredje tudi vprašanje človekovih pravic, kar za tedanjo jugoslovansko diplomacijo ni bilo ravno v fokusu. Pa še nekaj: mnogi jugoslovanski diplomati so striktno upoštevali direktive iz Beograda; če imam v mislih tudi druge slovenske kolege iz tistega časa, smo mi že tedaj, pred osamosvojitvijo, delovali malce na tiho, po slovensko, in smo zastopali zlasti gospodarske interese.

Kaj se je pravzaprav zgodilo z našo diplomacijo, da se je z gospodarskih tem preselila nekam drugam? V svojem poročilu (gradivo za 16. posvet slovenske diplo macije) omenjate salonsko/tradicionalistič ne diplomate!

Kriza je udarila tako močno, da je spoznanje o nujnosti iskanja in nastopanja na novih trgih postalo tudi neogibna usmeritev slovenske diplomacije. Da bolj konkretno pomaga gospodarstvu. Zadnji dve leti smo dobivali dobesedno SOS iz gospodarskih krogov, zlasti iz srednjih in malih podjetij, ki nimajo zunaj svoje mreže; ne kot Krka, Gorenje, Kovintrade itd. Toda 97, 98 odstotkov je v Sloveniji malih podjetij – in če kdo potrebuje pomoč diplomacije v tujini, so to prav ta podjetja. Seveda tudi večja, ko gre za velike projekte na tistih trgih, kjer imajo države neposrednejši vpliv na svoja gospodarstva.

In kar moram posebej poudariti: na začetku krize je prišel na čelo zunanjega ministrstva Samuel Žbogar. Z izkušnjami, tudi iz Kitajske in ZDA, je že na hearingu v državnem zboru, ko se je nova vlada predstavila, med najpomembnejše prednostne naloge uvrstil gospodarsko diplomacijo; naloge diplomacije pri servisiranju gospodarstva na tujih trgih. Lani me je povabil, da pomagam oblikovati novi model učinkovitejše proaktivne gospodarske diplomacije. Nismo vedeli, da smo do grla v raznih gospodarskih predstavništvih, zbornicah, SIB banki itd. To, da je zunanji minister vse skupaj postavil kot absolutno prioriteto, in to celo po regijah, je pomembno, ker tako pridobiva neposredne informacije. Gospodarske delegacije niso več tiste splošne, »propagandistične« delegacije, ampak so točno osredotočene na določene programe in interese. Takšne delegacije imajo smisel, če imajo konkretne interese, in to s konkretnimi partnerji, potem je to dodana vrednost. Mimogrede: res je, da je pred Žbogarjem že Ivo Vajgl kot izkušen diplomat imel pred očmi diplomacijo v korist krepitve ekonomske mreže. Žal je bil na čelu zunanjega ministrstva le kratek čas.

Je slovenska diplomacija po osamosvojitvi izgubila dve desetletji? V tem času smo se šli zastave, grbe in podobne reči, ne pa tistega, kar bi moralo biti bistveno.

V prvem obdobju, ko smo vzpostavljali prva veleposlaništva (štiriindvajset do petindvajset), smo morali iskati v Zahodni in Srednji Evropi. Cefta nam je zelo pomagala pri čeznočni izgubi jugoslovanskih trgov. Na stežaj so nam odprli vrata, od Klausa naprej [nekdanji češki premier Vaclav Klaus], pa Madžari, Poljaki in tako naprej. Tedaj smo imeli t. i. jugodiplomati, kar je za marsikoga še zdaj psovka, v marsičem odločilen prispevek v prvi fazi osamosvojitve. V bitki za mednarodno priznanje in za preživetje. V letih med 1992 in 1996 je razmeroma majhna skupina diplomatov odigrala zelo pomembno vlogo. Tedaj smo bili z gospodarstvom dejansko na barikadah.

 V Pragi me je nekega nedeljskega popoldneva pričakala ekipa, ki jo je Zvone Dragan očitno sistematično sestavljal: Roman Kirn (sedanji veleposlanik v Washingtonu), Tilen Peče … Tedaj si v slovensko veleposlaništvo v Pragi prišel mimo kant za smeti, prostore veleposlaništvu pa je blagohotno odstopila Ljubljanska banka. Je bila takšna močna Draganova ekipa tudi neke vrste »gospodarska diverzija« slovenske diplomacije?

 Tako je. Oblikovali smo tim – vsak s svojo nalogo, mi pa smo pomagali odpirati vrata na gospodarskih ministrstvih, agencijah, spremljali smo javne razpise, pa t. i. Klausovo privatizacijo. Skratka, že tedaj je bila v Pragi simbioza malega profesionalnega tima, skupaj s sposobnimi operativnimi gospodarskimi predstavniki; vseskozi smo se srečevali in se sproti dogovarjali o projek tnih nalogah. Ta vzorec sem uporabil lani, ko nas je minister Žbogar povabil, da bi oblikovali nov model proaktivne gospodarske diplomacije. Izkušnje iz Pekinga, Prage in Varšave so mi veliko pomagale, da nisem zašel v filozofiranje o t. i. ekonomski diplomaciji teoretsko, temveč smo izoblikovali čim bolj konkreten projekt.

 Torej ne salonska diplomacija.

 Še vedno imamo del diplomatov, ki jemljejo ta poklic preveč salonsko, površinsko, uradniško diplomacijo se gredo. Inštrukcije, diplomatski sprejemi, splošne politične teme itd. Minister Žbogar je že februarja poslal vsem veleposlanikom natančna navodila, kaj morajo narediti na gospodarskem področju (ne samo ekonomski svetniki), in nedvoumno poudaril, da bo konec leta pri ocenjevanju uspešnosti in neuspešnosti veleposlanikov eno najpomembnejših meril prav učinkovitost na področju gospodarstva.

 Kakšna je razlika med nekdanjo jugoslovansko in sedanjo slovensko diplomacijo?

 Znano je, da je bila nekdanja jugoslovanska diplomacija – to so ocene iz mednarodnih krogov, sam pa sem bil v tujini skoraj petnajst let, od Kitajske do Sre dnje Evrope – na visoki profesionalni ravni. Zato se absolutno ne strinjam s tistimi, ki jugodiplomacijo uporabljajo kot psovko. Je pa res, da je bila zunanja politika v funkciji Titovih ambicij, preokupacija z neuvrščenimi. Absolutno so bili v fokusu politični cilji diplomacije: krizna žarišča, Bližnji vzhod, južna Azija … Gospodarski del diplomacije je šele v letih 1983, 1984, kajpak zaradi finančne krize, prišel bolj do izraza, ker je bila jugoslovanska država pač prisiljena, da išče izhode na tujih trgih. Zato je začela postopno dajati poudarek ekonomskemu delu diplomacije. Slovenska diplomacija pa je po mojem imela štiri velika obdobja: prvo, bitka za čim bolj organizirano, agregatno izpeljano osamosvojitev; misli se, da so osamosvojitev izpeljali obramboslovci, toda prvo obdobje je bilo obdobje tihe diplomacije. Priprave mednarodnega terena za osamosvojitev.

Leti 1989 in 1990 sta bili za nas v Beogradu ključni, ko smo prek naših mrež pojasnjevali izvore jugoslovanske krize, zakaj Jugoslavija razpada, zakaj hoče Slovenija na svoje. Mislim, da so to pomembni nastavki, podlaga za to, kar smo počeli po osamosvojitveni vojni. Tudi za čas premirja, ko smo odigrali pomembno vlogo, na primer: že osmi dan po premirju med JLA in teritorialno obrambo me je predsedstvo takratne socialistične republike Slovenije imenovalo za prvega uradnega predstavnika pri misiji evropskih opazovalcev, ki je bila locirana v Zagrebu; imela je civilni in vojaški del – pod vodstvom Nizozemcev.

V tej misiji sem bil do oktobra. Imel sem samo enega, zelo sposobnega sodelavca – ta je danes slovenski zunanji minister. Bila sva tandem, jaz z izkušnjami, Samo z nav dihom in znanjem. To obdobje pogajanj z JLA je tudi pomembno v pojasnjevanju naše pozicije. Drugo veliko obdobje je bila »rovovska« bitka za mednarodno priznanje nove države, zlasti v prvi polovici 1992. Potem je sledilo postavljanje prvih veleposlaništev na najpomembnejših lokacijah v Evropi in seveda Washingtonu. Nato je obdobje velikih projektov, t. i. megaprojektov: vključitve v EU. To so velike, zelo pomembne zgodbe slovenske diplomacije.

 Četrto obdobje je obdobje delovanja v EU in Natu, ko je treba pokazati, da smo kredibilna članica, ko je treba pokazati svoje interese v družini članic EU; to je obdobje urejanja odnosov s sosedami, sprejeli smo strategijo glede jugozahodnega Balkana, čeprav s precejšnjo zamudo. To je obdobje trdega dela glede urejanja odnosov s sosedi. Treba je bolj sistematično in dolgoročno razvijati odnose tudi s Kitajsko, z Rusijo, Brazilijo, Indijo, arabskimi državami, državami Aseana, srednje Azije … In seveda je obdobje, ko se mora dokončno uveljaviti v praksi proaktivni model gospodarske diplomacije.

 Je naša diplomacija v tem času kaj napredovala?

 Bistvo je v tem: manjša ko je država, bolj potrebuje inteligentno in prodorno diplo macijo. Dvajsetletna bilanca je po mojem nesporna. Napredek – politično, gospodarsko, kulturno, tudi športno – je nesporen. Ampak imamo še kar nekaj minusov in slabosti. Mislim, da je treba okrepiti t. i. feedback proces profesionalizacije slovenske diplomacije – s programskimi vsebinami, strategijami, prioritetami, selekcijo prioritet, kadrovsko politiko … To zadeva tako zunanjo politiko v celoti kot tudi profesionalne standarde.

Preživljala je tudi viharne čase. Diplomacija namreč.

 Še preden so nas priznale ZDA (tri mesece po EU), smo dobili zeleno luč, da lahko v Washington takoj pošljemo svojega človeka kot neuradnega predstavnika. Namig je bil tudi, naj bom to jaz, ki sem že v jugoslovanskih časih precej delal z Američani. Dimitrij Rupel je na seji predsedstva RS (20. julija 1991) res predlagal Zvoneta Dragana, ker je bil državni sekretar Lawrence Eagleburger dal zelo jasen signal: Če hočete, da bo v Washingtonu kdo lahko deloval de facto in ne de iure , pošljite Dragana. S tem pa se ni strinjal Lojze Peterle in je predlagal svojega kandidata, a ga Rupel ni sprejel. Tako se je rodila kompromisna varianta. ¾ Iz Beograda se ga spomnim kot podpredsednika zveznega izvršnega sveta, enega redkih, ki je kaj vedel o ekonomiji. Prihajal je v zvezno skupščino, kjer se je filozofiralo o vsem in marsičem. Nekega dne je starejšemu kolegu, ki je tedaj pisal kolumne za nekdanji Gospodarski vestnik , dejal: Pustiva vse skupaj, greva v avto in v Palačo federacije – k meni na soliden viski.