Tiskane izdaje
Rojaki za zahodno mejo kulturno živijo odvisni od italijanske državne pomoči, nekaj od deželne, od Furlanije - Julijske krajine, nekaj, pa ne veliko, tudi od matične domovine. Pred skoraj dvema desetletjema jim je Rim na leto namenil dobrih osem milijard tedanjih lir, zraven še nekaj za šole, nekaj posebej za Primorski dnevnik. Lep denar za tiste čase, ko je osem milijard pomenilo veliko veliko več kot danes štirje milijoni evrov.
Vmes je bila inflacija, vse se je stokrat podražilo in obrnilo na glavo. Ko so prišli evri, so denar za manjšino preračunali v novo valuto, razmeram pa ga niso prilagodili. Denar se je v skoraj dveh desetletjih po vrednosti prepolovil, zmeraj manj ga je bilo.
Vmes so se menjavale vlade, precej jih je bilo, takšna je v Italiji navada. Njihova drža ni bila vedno enaka, enkrat je bila malo bolj na levo, drugič bolj na desno, edina stalnica je bil realni odnos do slovenske manjšine. Eni, tisti bolj na levi, so sicer malo lepše govorili, denar pa tudi od njih nikakor ni hotel v slovenske društvene blagajne. Hudo je pravzaprav, ko jih je treba dajati za vzor, ko njihove desne naslednice še bolj udarijo po žepu.
Pred dnevi je rimska vlada objavila načrt proračuna za tri leta. V njem je manjšini za leto 2010 namenila milijon evrov manj kot letos, za naslednji dve leti še po milijon manj. Spomnimo se - lani je tudi oznanila podobno zmanjšanje, potem je vendarle zaleglo moledovanje iz Ljubljane, posebne delegacije so romale v Rim, milijon se je vrnil, sreča je bila skoraj popolna.
Tudi letos se bo verjetno dogajalo nekaj podobnega. Premier Berlusconi je pred dnevi sicer obljubil premieru Pahorju, da se bo zavzel za manjšino, saj je vendar pomembna za sosedske odnose. Proračuna pa ne piše Berlusconi, ampak njegov minister Tremonti, ki ni posebno občutljiv za potrebe manjšine, še zlasti, če gre za slovensko.
Začenja se čas moledovanja, prošenj, kakšnega pogovora na najvišji ravni v Bruslju. Slovensko gledališče v Trstu brez denarja usiha, Primorski dnevnik ne ve, ali bo še dobil kakšen evro iz Rima. Tam je že bilo slišati kakšno pripombo, da imajo vendar Slovenci v vsaki vasi po vsaj dve društvi, po tri zbore in še kaj, ampak do pestrosti, različnosti, drugačnosti imajo manjšinci tudi pravico. Navsezadnje so Slovenci, ki se delijo na tabore, prav toliko kot rojaki v matični domovini, vse svoje zdrahe smo jim vedno izvozili, tudi tedaj, ko so se med seboj razumeli.
Držali bomo pesti za rojake, ki so prav toliko Slovenci kot mi (morda še veliko bolj). Včasih jim bomo zaželeli, da se bodo kakšni naši politikantski zdrahi raje nasmejali, kakor da bi jo posnemali.
Na koncu bo manjšina tisti odvzeti milijon verjetno dobila, ampak prej utegnemo to plačati tudi mi s pristajanjem na žaveljske uplinjevalnike. V tem grmu namreč tokrat tiči zajec.
Iz torkove tiskane izdaje Dela.
