Manjšinsko vprašanje kot politična prispodoba

Če nekdanja pravosodna ministrica in predsednik parlamenta ter pravni strokovnjaki soglašajo o izboljšavah zakona o zaščiti narodnostnih manjšin, bi morale biti v prihodnosti težave manjšin manjše.

Objavljeno
29. september 2009 21.43
Barbara Kramžar
Barbara Kramžar
Barbara Kramžar
Če nekdanja pravosodna ministrica in nekdanji predsednik parlamenta skupaj z najuglednejšimi ustavnimi in drugimi pravnimi strokovnjaki države soglašajo o pomembnih izboljšavah zakona o zaščiti narodnostnih manjšin, bi morale biti v Avstriji za tam živeče Slovence, Hrvate, Čehe, Slovake, Madžare in Rome v prihodnosti težave manjše, še posebno, ker je vlada socialdemokratske in ljudske stranke sprejetje novega zakona zapisala med svoje cilje. Predaja osnutka za novelizacijo manjšinskega prava v državi predsednici parlamenta Barbari Prammer pa bo spet potrebovala več politične volje od tiste v slogu »Saj bi, toda ...«, s katero so doslej vedno znova pospremili težave pri uresničevanju veljavne zakonodaje, v primeru koroških Slovencev zlasti sedmega člena avstrijske državne pogodbe. Koalicija ima v parlamentu skupaj z zelenimi dovolj glasov, da novo zakonodajo sprejme, in vse instrumente, da jo tudi uresniči.

Morda bodo vsaj v socialdemokratski stranki kanclerja Wernerja Faymanna po vrsti odmevnih volilnih porazov in napovedi novih presodili, da bi bilo dobro spremeniti mišljenje, da načelna vprašanja kot ustavno določeni dvojezični krajevni napisi ne prinašajo volilnih glasov ali jih celo odbijajo. Takšna politika jim v času, ko javnost v gospodarskih vprašanjih bolj zaupa ljudski stranki, namreč odvzema možnost, da bi bili vsaj pri drugih vprašanjih sredinski antipod nacionalistični desnici.

Dokler pristajajo na njihove argumente ali jim vsaj odločno ne nasprotujejo, bo še naprej veljala haiderjevska o kovačih in kovačkih, avstrijski strah pred morjem kulturno drugačnih priseljencev pa bi socialdemokratska (in tudi ljudska stranka) lahko najbolje mirila s pragmatičnim, a pokončnim principom, da je lahko drugačno tudi dobro - če pa ni, pa ga je treba takšnega narediti. Ali drugače povedano, neavtohtone priseljence s prilagoditvenimi težavami bi lahko bolj odločno - s primernim šolstvom, jezikovnimi tečaji in socialnim delom - pomagali preobraziti v dobre sodržavljane. Tiste, ki to kot avtohtone manjšine že zdavnaj so, pa bi morali še bolj odločno zaščititi pred populističnim izsiljevanjem.

Podobno velja za ljudsko stranko, ki bi v tem trenutku lahko pomagala k bolj liberalni usmeritvi koroškega Zavezništva za prihodnost Avstrije. Že zato, da bo morda nekoč, ko ga bo spet potrebovala, imela pri roki bolj spodobnega in mednarodno manj sramotnega partnerja od pokojnega Jörga Haiderja. Če bi BZÖ z brezkompromisno zaščito slovenskih manjšinskih pravic odvzeli stalni izgovor za podžiganje nemškega nacionalizma na Koroškem, bi veliko pridobilo tudi celotno območje, to pa bi v času, ko tudi Koroško pestijo finančni problemi, z razširjenim obmejnim sodelovanjem prineslo tudi povsem konkretne koristi.

Povojna Avstrija si je mednarodni ugled pridobila kot gospodarsko uspešna, mednarodno angažirana država blaginje, nekaj črnih lis z zadahom preteklosti pa je še ostalo. Sedanja avstrijska vlada ima spet priložnost, da z njimi opravi. In če bodo sredinske stranke v tem procesu lahko še laže poiskale novo pozitivno identiteto, toliko bolje.

Iz sredine tiskane izdaje Delo