Tiskane izdaje
Prazniki so pred vrati, veseli december je večino že posrkal vase, mnogi so se že odpravili na počitnice. Tudi Šakićevi iz Šentjurja so takoj po našem srečanju odpotovali. K sorodnikom v Bosno. Toda njihova pot tokrat ni bila vesela, prej bi ji lahko rekli umik iz kraja žalosti. Renato ter njegova otroka, enajstletni Antonio in Lana, januarja bo dopolnila sedem let, jo bodo prvič prevozili brez žene in mamice Manuele, ki že sedem tednov počiva na šentjurskem pokopališču.
Že na škarpi, ki vodi do hiše Šakićevih, so bile prižgane svečke, ena je gorela tudi na polici v veži, ob sliki pokojne 36-letne Manuele. Tretja je bila prižgana na adventnem venčku sredi kuhinjske mize, kamor smo z Renatom sedli k pogovoru. Otroka smo po uvodnih pozdravih napotili v dnevni prostor, saj ju je nedavni dogodek hudo zaznamoval in bi bilo podoživljanje ob žalostni pripovedi zanju prehuda psihična obremenitev. »Sploh ne moremo dojeti, da je ni več,« je poudaril Renato, »tako zelo jo pogrešamo. Vsi trije.« Nato ni mogel več zadržati solz.
Da, stvari so še zelo sveže, šoka še ni prebolel. Zaradi otrok se zelo trudi, da bi prikril žalost, očitke, svojo nemoč, a ko je sam, ko ju ni v bližini, se zlomi. Nekako mu je uspelo ustaviti jok in začel je pripovedovati: »Z Manuelo sva prišla iz Bosne, iz majhnega mesta Kiseljak, zelo podobnega Šentjurju. S trebuhom za kruhom, seveda. Leta 2004 sva se poročila, slabo leto kasneje se nama je rodil Antonio. Žena je delala v računovodskem servisu, čeprav se je izšolala za medicinsko sestro in v Sarajevu končala še študij kriminalistike, jaz pa sem zadnjih sedem let vozil tovornjak pri špedicijskem podjetju iz Savinjske doline. Delo je zahtevalo, da sem bil med tednom odsoten, ves čas sem bil na poti med Italijo in Avstrijo, konce tedna pa sem preživljal z družino. Ni bilo lahko, a sem lepo zaslužil. Tudi Manuela je prinašala domov kar dobro plačo.«
Prav zato sta staknila glavi in se odločila, da bosta družino iz najemniškega stanovanja preselila v lastno hišo. Lepo urejeno sta pred štirimi leti našla v Šentjurju. »Ni več smiselno trošiti denarja za najem, sva si rekla, bova raje plačevala kredit, pa bo hiša enkrat le naša,« je nadaljeval Renato. »Odobrili so nama hipotekarnega. Vsak polovico sva odplačevala. Ni bilo malo, a ne morem se pritoževati. Nismo si mogli privoščiti počitnic, morja, izletov, nobenega razkošja, toda ostalo je dovolj za plačilo položnic in hrano.«
Prepozna pomoč
Zakonca Šakić sta se lepo razumela, se veliko pogovarjala ter vzorno skrbela za sina in hčer. »Letos poleti, ko smo se vrnili z dopusta pri sorodnikih, se je pri Manueli začelo. Opazil sem, da je ponoči slabo spala. Ob koncih tedna, ko sem bil doma, je pogosto zbudila tudi mene in tarnala, da je z njo nekaj narobe. Objel sem jo, stisnil k sebi in tolažil, da bo še vse v redu, a iz dneva v dan je bila bolj depresivna. Kasneje so se napadi tesnobe pojavljali tudi čez dan. Večkrat se je zaprla v sobo, ležala uro, dve, šel sem k njej, pogovarjala sva se, potem se je spet počutila bolje ... Ne morem si odpustiti, da nismo prej ukrepali,« je ves skrušen za nekaj časa prekinil pripoved. »Čeprav si nisva zatiskala oči pred težavo, je z obiskom zdravnika kar odlašala in odlašala, češ da bo že bolje. Ni hotela, da bi bila ta diagnoza zapisana v njeni zdravstveni kartoteki. Pred kolegicami je stanje spretno prikrivala, ko jo je katera poklicala po telefonu, sta mirno kramljali in iz pogovora ni bilo mogoče sklepati, da je z njo kaj narobe. Mislil sem si, da morda le ni tako hudo … Precej je shujšala, ni bila več tako zbrana ... Če bi slutil, kam bo to pripeljalo, bi ženo zgrabil, stlačil v avto in jo odpeljal po pomoč, a kaj naj zdaj, zdaj je prepozno … Če bi takrat o depresiji vedel toliko, kot vem danes, če bi razumel, kako huda bolezen je to, bi prav gotovo preprečil najhujše. Moral bi ...«
Tretjega novembra je osebna zdravnica Manueli predpisala prve antidepresive, že naslednji dan pa se je zgodilo nepredstavljivo. Renato Šakić: »Bil sem na vožnji. Ravno takrat, za praznike, je k nam na obisk iz Bosne prišla tašča, ki je tudi medicinska sestra, tako da sem bil nekako miren. Opazila je, da se z njeno hčerko nekaj dogaja. Nič ni mogla storiti. Ko je Manuela ponoči vstala, se ji je pridružila. Precej dolgo sta se pogovarjali, zato ni niti pomislila, da jo zadnjič vidi živo.«
Zjutraj sta otroka iskala mamico v spalnici, po kuhinji, kopalnici, nikjer je ni bilo. »Antonio jo je našel v kleti. Obešeno. Zarjul je kot žival, zato se je tašča pognala po stopnicah navzdol,« je grozovit dogodek povzel Renato. »Prizor jo je prikoval k tlom, a je le zmogla toliko moči, da je fanta odstranila iz prostora in preprečila vstop Lani. Ko si je opomogla od šoka, je Manuelo položila na blazino, poklicala sosede, zdravnika, policijo in potem je morala, na žalost, poklicati še pogrebno podjetje.«
Zla slutnja
Renato je bil medtem na poti proti Linzu. Obšla ga je zla slutnja, da je doma nekaj narobe. Z Manuelo sta se sicer večkrat na dan slišala po telefonu, pogosto sta si pošiljala telefonska sporočila. »Ni bilo običajno, da mi tako dolgo ni odgovorila. Poslal sem ji več sporočil, pa nič. Tudi tašči sem ga napisal, pa mi je odgovorila: 'Nismo doma, ko pridemo, se oglasimo.' Ni mi zmogla povedati, kaj se je zgodilo,« je pripovedoval. »No, sosedje so potem poklicali v moje podjetje. Lastnikov brat in kolega voznik sta se pripeljala v Avstrijo in me okrog 13.30 počakala ob cesti. Po GPS-u so locirali, kje sem. Ko sem ju zagledal, mi je bilo vse jasno. Bila sta čisto bleda in žalostnih pogledov. Rekel sem jima samo: 'Vem.'« Čeprav mu žena nikdar niti z besedo ni namignila na možnost, da bi si kdaj vzela življenje, mu je to prav v tistem trenutku šinilo skozi možgane.
»Lastnikov brat me je potem odpeljal domov, kolega pa je prevzel moj tovornjak,« je nadaljeval Renato. »Bil sem čisto iz sebe, še zdaj ne morem iz tega. Skrbelo me je tudi za otroka. Antonia je hudo preganjala slika obešene mamice. Tako zelo so bili navezani drug na drugega … Bila je vzorna mama, žena, gospodinja …« je dodal, oči pa so mu spet zalile solze. »Manuelo so nato peljali na sodno medicino v Maribor, potem so jo upepelili, 8. novembra pa smo jo pokopali.«
Išče se delo
Od takrat Renato ni več sedel za volan tovornjaka, zaveda se, da te službe ne bo mogel več opravljati. »V podjetju so zelo razumevajoči, ampak jaz sem otrokoma zdaj oče in mama. Takšne odsotnosti od doma si ne bom mogel več privoščiti. Zelo sta ranjena in me potrebujeta. Celega,« je poudaril. »Rad bi našel kakšno službo, tu blizu, v Šentjurju, da jima bom lahko ves čas, ko ne bosta v šoli, na voljo. Sploh nisem izbirčen, delal bi karkoli, da bi le delovni čas lahko prilagodil njima. Za hčer in sina želim storiti vse, kar je mogoče. Ni mi težko kuhati, prati, pospravljati, z njima pisati domače naloge, to ni problem, a Manuela nam nepopisno manjka. Kot oseba. Poiskal sem že strokovno pomoč. Za vse tri. Psihologinja mi je svetovala, naj ju za praznike odpeljem stran iz domačega okolja, potem pa bomo začeli s terapijami. To niso preproste stvari, zlasti za tako majhna otroka. Storil bom vse, da ne bosta imela dolgotrajnih posledic.«
Ni jima lagal. Povedal jima je, da je bila mamica »hudo bolna, da jo je močno bolela duša. Rekel sem jima, da teh bolečin ni mogla več zdržati, ampak da ju je imela, in ju še vedno ima, neizmerno rada. Odkrito sem jima povedal, da je preprosto morala storiti to, kar je storila. Otroka verjameta, da je med nami, da nas vidi, sliši, a mi je ne moremo videti.«
Z Manuelinim odhodom pa je družino Šakić, poleg psihične, udarila še finančna stiska. Renato bo moral še 16 let, vsak mesec, odplačevati kredit za hišo, ki ga je ostalo še lep kos. Poleg tega ga bremeni še en kratkoročni kredit in dve leti lizinga za avto. Sam ne bo zmogel, zato bi mu v teh težkih trenutkih zelo prav prišla denarna pomoč, da bi lahko poskrbel za družino, vsaj dokler ne najde dela. A kljub hudi stiski ni pozabil povedati: »Imamo veliko srečo, da nas obkrožajo odlični sosedje, tudi prijatelji in sorodniki so se po svojih močeh zelo izkazali v naši nesreči. Če potrebujem kakšen nasvet, kako z otrokoma, mi pomagajo mamice njunih sošolcev, ko potrebujem varstvo za kakšno urico, se takoj najde kakšen sosed, ki ju prevzame. Celo otroka to občutita. Antonio mi je zadnjič rekel: 'Ati, kajne, da bomo že kako, saj imamo dobre sosede.' Če to reče otrok ...«
Lana mamico pogosto omenja, rada vzame v roko kakšno od njenih fotografij, ki so razpostavljene po vsem stanovanju, Antonio se je odprl šele zadnji teden. »Ko sedimo za mizo, nas hči vedno opozarja, kako bi mamica postregla kosilo, kako bi razvrstila pribor … Sin se je šele nekaj zadnjih dni sposoben odzvati na sestrine besede,« je poudaril Renato. »Zanju se bom boril do zadnjega diha. Prepričan sem, da Manuela samomora ni načrtovala, nobenega sporočila ni pustila, mislim, da jo je v smrt vodil trenutek hude stiske, ki je preprosto ni zdržala. Ne morem si predstavljati, da bi nas sicer zapustila.«
