Marija Čop, mestna gospa na čelu gorskega imperija

Nominiranka za obrtnika leta 2015 je prokuristka z nezmotljivo intuicijo.

Objavljeno
23. november 2015 19.58
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Zasebnica Marija Čop iz Podkuma svoj »gorski imperij« − trgovino, gostinstvo, avtoprevozništvo − in zemljo z osmimi zaposlenimi obvladuje že četrt stoletja, od tega dve leti kot prokuristka in eno leto kot upokojenka. Vodi ga s skoraj nezmotljivo intuicijo in logiko mestne gospe, poročene v trdno kmečko rodbino podšentjurskih graščakov. Pri njej vsi delajo vse; o tem se morajo zavezati že s pogodbo.

Marija Čop, za sovaščane Ija, je pravi zalogovnik pozitivne energije in mojstrica improvizacije, mati treh odraslih otrok, doma z Dola pri Hrastniku, ki ne zaupa ne nebesom ne peklu; neomajno zaupa le ljudem. Zato je v njeni trgovini, ki je mnogo več kot zbirka artiklov na policah, mogoče kupovati tudi na up − vse, od cementa do pivskih tropin. »Da dolga kdaj ne bi izterjala, se ne spomnim. Če ne gre drugače, pridem na dom in zarubim − tudi bika, če je treba −, ga prodam, vzamem svoj del dolga in razliko vrnem stranki,« pojasni Čopova.

Trgovina Čopovih, urejena v novem objektu, Hiši domačih okusov sredi vasi, je skupaj z gostiščem, vinotočem in pogodbenim poštnim okencem središče dogajanja v naselju z malo več kot dvesto prebivalci. Njihova sta poštna »poslovalnica« na Dobovcu pod Kumom v trboveljski občini in gostinski lokal v Dolah v litijski občini, catering tudi za 1200 povabljencev prirejajo po vsej državi, njihov »avtopark« pa vozi po vsej Evropi.

Če se tedenski urnik pri Čopovih strogo drži osnovnega recepta, so delovniki kot začimbe, ki jih Marija Čop sproti dodaja v »lonec«, odvisno od vremena in terena. Ob ponedeljkih Čopovi štejejo denar, poravnajo račune, pregledajo rezervacije in določijo delovne izmene, ob torkih delovni utrip že tiktaka točno kot ura, ob sredah gre noter blago, ven ponudbe, ob četrtkih pa steče priprava na najtežji del tedna − na konec tedna. Večina idej se porodi ponoči, pravi Ija Čop, v premoru med prvo, triurno, in drugo, dveurno fazo spanja. Za vsak evro v svojem »imperiju« ve: »Ko je na Dolah delavka prižgala klimatsko napravo, sem takoj vedela. Ker smo dobili dvajset evrov višjo položnico.«

Tudi dekoracija miz v gostišču je Marijino delo: v teh dneh z jesenskim navdihom. Za pogrinjek je stari izvod Čopopisa, domačega glasila. Radiatorske cevi služijo za karniso. Zavese je kupila davnega, ne ve več katerega leta na Madžarskem. Mize v gostišču so stare, našteva, kovinske noge je nanje pritrdila sama, ker so bile lesene preč. Stole so ji podarili otroci, predelno steno sošolec ... Zdi se, da je Mariji Čop recikliranje v krvi, da vsako stvar porabi najmanj dvakrat, če ne trikrat, ji spremeni namembnost, ne da bi ji odvzela čar in domačnost.

»Jaz skrbim za vizualnost, opremo in denar, Lojzi pa za okuse,« pove. Lojzi Čop ni le naslednik Čopovega imperija in od leta 2013 novi nosilec dejavnosti; pri svojih devetindvajsetih je že nekaj let najmlajši kuharski mojster v državi. Dobrote po receptu z (mamine, op. p.) njive na krožnik ustvarja tudi pred kamerami nacionalke. Čopova pravi, da sta obe hčeri in sin po njej; tudi sama je bila podjetna, ko se je, dekle iz bloka, priselila v hribe, k možu modre krvi.

Marijin mož Lojze je potomec malih graščakov s podšentjurskega dvorca. Čopov rod v Podkumu oziroma nekdanjem Podšentjurju gospodari že 265 let. »Bila sva sošolca na gostinski šoli. Ker je ostal brez očeta in mame, je učiteljica določila mene, odličnjakinjo, da skrbim zanj. In tako je še danes,« pribije Čopova.

Do leta 2021 izplačati kredite

Izpreči Ija Čop še ne namerava tako kmalu. »Ne smem izpreči. Do leta 2021 moram odplačati še 220.000 evrov kredita,« pravi. Takrat se bo izteklo 300.000 evrov veliko posojilo za Hišo domačih okusov. Niti enega evra iz Evrope ni v njej, duše pa veliko. V sedmih letih, upa, ji bo sin našel naslednico − medtem ko mora sama dokončno urediti še apartmaje nad »staro gostilno« pa spanje na mrvi ... Šele takrat se bo lahko posvetila samo zemlji. Kako? »Malo bom grabila mrvo in malo se bom sončila,« se široko nasmeje Marija Čop. Na vsem Kumljanskem ga ni, ki bi ji verjel. Saj doslej na dopustu, v družinski hiši na morju, ni zdržala več kot tri dni; preveč je vzljubila kumljanske hribe.