Tiskane izdaje
Samobor – »Nimam težav s tem, da sem na Hrvaškem. Do Brežic je 20 minut vožnje, prijatelji me obiščejo, ko v Samobor pridejo na sejem. Zakaj bi za enako uslugo v Sloveniji plačeval veliko več?« nam je dejal Alfonz Vervega, ki v Samoboru živi v slovenski sobi z zastavo s Triglavom na vratih.
»V brežiškem domu upokojencev sem leto dni plačevala 1080 evrov na mesec, na Hrvaškem plačujem 570 evrov na mesec,« je dejala občanka Brežic, ki ima mater na Bregani: »Mati ima 200 evrov kmečke pokojnine. Lahko zapišete, kaj je vzrok, da starše pošiljamo na Hrvaško.« V sedmih županijah ob meji s Slovenijo je 169 družinskih domov, ki sprejmejo do 20 oskrbovancev in jih Hrvaška uvršča v zunajinstitucionalno varstvo, v njih pa živi več sto Slovencev. Na slovenskem ministrstvu poudarjajo, da »se družinski domovi iz Hrvaške s storitvami v domovih za starejše v Sloveniji (in na Hrvaškem) ne morejo primerjati« in da »se iz hrvaških družinskih domov v Slovenijo vračajo starejši, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego«. Kljub temu so svojci uporabnikov storitev južno od Kolpe in Sotle zadovoljni, ob ugodnejši ceni poudarjajo domačnost manjših domov. V Sloveniji, kjer je zaradi neaktivnosti politike ustanovljena Koalicija za dolgotrajno oskrbo, teh zaradi zelo zahtevnih pravilnikov skoraj ni.
Zadnja leta bodo preživeli na Hrvaškem
»Prinesi mi cigarete. Mi jih je zmanjkalo,« je po telefonu dejal Alfonz Vervega, ki dobro leto živi v stanovanjski hiši sredi Samoborja, preurejeni v dom za dvajset starejših. Vervega je eden od vsaj več sto Slovencev, če ne tisoč, ki so jih tudi 40 odstotkov višje cene v slovenskih domovih prisilile, da bodo svoja zadnja leta preživeli na Hrvaškem.
»Gremo enega zakurit,« je dejal 65-letnik, ki je zaradi sladkorne bolezni in težav z žilami ostal brez obeh nog: »Meni je tu zelo lepo. Ko punce kuhajo – saj vidiš, da je kuhinja poleg naše dnevne sobe – grem do njih in povonjam, kaj bomo jedli. Če sem lačen, mi odrežejo kos kruha in salame. Kot bi bil doma.« Boniju, kot ga največkrat ogovorimo, je ogled doma po brskanju na spletu svetoval njegov starejši sin. Pritegnile so ju cene oskrbe, ki se začno pri 540 evrih.
Družinski dom Šimić dve leti deluje sredi gostega naselja stanovanjskih hiš v bližini stadiona v Samoboru. Ob obisku so se nam vsi miti o slabi oskrbi na Hrvaškem razblinili. Čeprav morajo v trietažni stavbi brez dvigala invalidne osebe prenašati po stopnicah. »Vsak dan pobrišejo tla v naši sobi,« je Boni dejal v slovenski sobi – na vratih je namreč zastava s Triglavom, ne s šahovnico: »Pred meseci smo bili v sobi trije Slovenci. Dva sva bila iz Brežic, en iz Kostanjevice na Krki. Šefica je mojemu sinu rekla, da mora na vrata dati našo zastavo. Prinesel jo je iz vojske, kjer dela.«
Cena in domačnost
Vervega je bil tretji Slovenec, ki smo ga želeli obiskati v enem od hrvaških družinskih domov za starejše, v katerih imajo naši južni sosedje v lastni hiši oziroma hiši oddaljeni 100 metrov od njihovega domovanja lahko nastanjenih od pet do dvajset oseb. Skrbnika prvih dveh Slovencev v varstvu na Hrvaškem sta nam svoji zgodbi zaradi nezadovoljstva s slovenskim sistemom opisala pod pogojem anonimnosti.
»V brežiškem domu upokojencev sem leto dni plačevala 1080 evrov na mesec, na Hrvaškem že štiri leta plačujem 570 evrov na mesec,« je povedala občanka Brežic z materjo v preurejeni stanovanjski hiši na Bregani: »Mati ima 200 evrov kmečke pokojnine. Ti kmečki reveži do dodatka za pomoč in postrežbo niso upravičeni, so mi dejali, ker si tega zavarovanja niso plačevali. Lahko zapišete, kaj je vzrok, da starše pošiljamo na Hrvaško. Dom je čist, svež, enkrat nisem videla, da bi bilo s plenico kaj narobe.«
Zadovoljen je tudi občan Brežic, čeprav aktivnosti, kot je pevski krožek, njegova dementna mati na Bregani nima, ki poudarja še eno veliko prednost hrvaških družinskih ustanov – domačnost: »Mater imajo ves čas na očeh. Ko kuhajo, jo vidijo iz kuhinje. Nov brežiški dom upokojencev je lep, a zaposleni so od uporabnikov oddaljeni več deset metrov. Tu imajo mater občasno privezano na vozičku, je pa ves čas prisebna, saj pravijo, da je ne želijo imeti pod vplivom zdravil. To nam zelo veliko pomeni.«
Slovenci na Hrvaškem imajo lečečega zdravnika v Sloveniji, kjer dobijo tudi zdravila in plenice. V nujnih primerih so z doplačilom in evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja za tujino oskrbljeni tudi v hrvaških bolnišnicah.
Hrvaški dom le s Slovenci
Po podatkih hrvaške spletne strani Domovi za starije je v sedmih županijah, ki mejijo s Slovenijo, majhnih družinskih domov, ki sprejmejo do 20 oskrbovancev, 169. Če bi število enot pomnožili s 16 posteljami, bi ugotovili, da to pomeni dobrih 2700 ležišč. Točnega podatka, koliko Slovencev jesen svojega življenja preživlja na tuji zemlji, slovensko ministrstvo za socialne zadeve nima. Odgovorov na vprašanja hrvaškega ministrstva socialne oskrbe pa nismo prejeli.
»Tudi oni tega podatka nimajo,« pravi Anamarija Šušković, lastnica omenjene spletne strani: »Vem za družinski dom, ki ima samo Slovence. Za druge ob mejnem območju – ob Samoboru tudi Tuhelj, Kumrovec, vasi v Hrvaškem Zagorju, Varaždin – predvidevam, da so razmere zaradi tudi do polovice nižjih cen podobne družinskemu domu Šimić. Tu je zdaj pet Slovencev, bilo jih je sedem. Skupaj jih je v obmejnem pasu gotovo več sto.« Slovenski domovi za starejše imajo 20.602 postelji, zasedena ni le ena, v čakalni vrsti je 7147 ljudi. Zunaj velikega sistema je v registru ministrstva 53 ponudnikov socialnovarstvenih storitev, redki – namestitev v drugi družini, ki sprejme do šest oseb, in številnejši oskrbovani domovi – so podobni hrvaškim.
Inšpekcija nad posnemovalce
Slovenska država se odhodov starostnikov na Hrvaško (v manjši meri tudi na Madžarsko in Avstrijo), ki so posledica finančnih stik, zaveda že vsaj od leta 2011. Tako piše v pojasnilu ukrepov iz januarja 2017, ko je socialna inšpektorica petim izvajalcem v Posavju (trikrat Bizeljsko, Sevnica, Loka pri Zidanem mostu) začasno prepovedala izvajanje oskrbe, po velikosti in cenah primerljive hrvaškim v stanovanjskih hišah. Pred tem je inšpekcija leta 2012 enak ukrep izdala pravnemu subjektu v Gorišnici, lani čez leto pa še trem na Bizeljskem. Vzroki so bili neustrezna pravna podlaga, nezmožnost koriščenja vseh socialnovarstvenih storitev in potreba po zahtevnejših vrstah domskega varstva.
Ena od izvajalk s prejetim ukrepom, Brankica Hudina Sladič, je lani prek podjetja NE-OS Tim Plus poskušala storitev izvajati malce drugače, ne z zagotavljanjem varstva v njenih prostorih, ampak s celodnevno oskrbo starejših na njihovem domu. Z namestitvijo starejših pri lastniku hiše na Bizeljskem, ki je s starostniki sklenili klasično stanovanjsko podnajemno pogodbo, pravi, uradno ni imela nič.
»Ljudem je vsiljeno bivanje v hrvaških družinskih domovih. Veliki domovi so predragi, pri nas pa so vedno našli kakšno neustrezno zadevo, tudi če smo imeli vse dokumente urejene,« pravi Hudina Sladič, ki je z dvema sodelavkama za 24-urno oskrbo na mesec računala od 580 do 740 evrov. Prejela je 16.500 evrov kazni, svojo pravico bo iskala na sodišču.
Delu stroke Hrvati ustrezni
Na Bizeljskem, kjer oskrbe starejših ni več, je dementno mater do junija 2017 imel tudi Stanko Ogorelc iz Dečnega sela v brežiški občini. Informacijo o možnosti cenejše namestitve matere na Bizeljskem pri zasebnikih (za 650 evrov) ali na Hrvaškem je dobil na ljubljanski psihiatrični kliniki: »Dejali so, da so te namestitve primerne.« Medtem ko pojasnil od predstavnikov psihiatrične klinike nismo prejeli, ima Ogorelc mater, ki ima hujšo obliko demence, zdaj v brežiškem domu upokojencev, kjer plačuje 1050 evrov.
»Nadzor nad manjšimi oblikami varstva starejših mora obstajati, a če bi bili postopki pridobivanja soglasij bolj preprosti, bi bilo teh manjših izvajalcev tudi pri nas več. Potrebe namreč obstajajo. Za enega gospoda smo zaman klicali 32 domov. Razmere zares postajajo kritične,« pravi Danica Božič, direktorica sevniškega centra za socialno delo. Na tem se že dobro leto dni trudijo, da bi sevniška izvajalka Adrijana Žibert po ukrepu inšpektorice pridobila vsa dovoljenja za oskrbovani dom za okoli dvajset ljudi.
Žibertova meni, da je izenačevanje zahtev manjših družinskih oblik varstva starejših z velikimi institucionalnimi domovi neživljenjsko: »Mi v oskrbi z vsemi zaposlenimi iz stroke ne smemo imeti nepokretne osebe, vi pa jo doma lahko imate.«
Čakajoč na sistem
Ogorelc se bliža upokojitvi, za mater in očeta v domu zdaj doplačuje dobrih 200 evrov na mesec. Ker že zdaj ve, da se bodo zaradi običajnih delavskih plač njegovi prejemki zelo zmanjšali, razmišlja o tem, da bo za pomoč staršem prisiljen prodati nepremičnine.
»Prav bi bilo, da bi podobne rešitve, kot jih imajo na Hrvaškem, imeli tudi v Sloveniji,« o sistemskih rešitvah razmišlja občanka Brežic: »Stavba starega brežiškega doma upokojencev že leta sameva in bo propadla. A ne bi raje vanj namestili ženske z nizkimi pokojninami? Ostale bi doma. Zdaj pa slovenske socialne službe boli dejstvo, da hodijo Slovenci čez mejo. Mater bi raje imela v Brežicah. A tu je vprašanje financ.«
Medtem bodo v čakanju na sistem številni Slovenci svojo pot sklenili na Hrvaškem. Boni je med nasmejanimi: »Nimam težav s tem, da sem na Hrvaškem. Do Brežic je 20 minut vožnje, prijatelji me obiščejo, ko ob sobotah v Samobor pridejo na sejem. Zakaj bi za enake storitve v Sloveniji plačeval veliko več?«
